spominčica

it's better to burn out than to fade away

for M.

13.04.2018 ob 23:58

Good times we had return
To haunt me

YouTube slika preogleda

I still dream of you. But you no longer scream.

Love. Forever. Always.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod supermix | Ni komentarjev

children of tomorrow

31.01.2018 ob 23:38

Prebrala sem nekaj o tem, kako nekje med babyboomerji in milenijci ter vsem XYZ generacijami obstaja en žep nas posebnežev, rojenih v začetku 80. let. Ki se še vsega spomnimo, za katere je prejšnji režim le sončen spomin na otroštvo, vojna realni strah, pa naj bo desetdneven ali nekajleten, in smo generacija, ki se je razvijala in zrasla skupaj z razvojem računalnikov in izhajanjem knjig o Harryju Potterju v realnem času.

Verjetno se vsak rad ima za nekaj posebnega. Nič zato. Ampak moji spomini so res lepi. Moja vas je bila v 80. letih prejšnjega stoletja krasna. Igrali smo se na cesti, avto je imel le redko kdo, telefon samo ena gospa v vasi, imeli smo trgovino in spomladi sva lahko z mojim prav tako mini sosedom ležala v travi in jedla trobentice. Gospod z avtom je nekaj let vozil vse nosečnice rojevat v Trbovlje in pri gospe s telefonom so se lahko sorodniki pozanimali, kako se je izteklo.

Rasla sem z zgodbami o partizanih in Nemcih, a vedno brez prepovedi. Moji so taki urbani kmetje. Prehudo izobraženi, da bi kamorkoli res spadali. Prehudo pravičniški, da bi lahko bili kaj drugega, kot boleče pošteni. Nekaj generacij nazaj. A če pobrišeš to meglo s šipe, ki nastane, če gledaš preblizu, vidiš, da tako ohraniš svojo dušo.

Sem še tiste generacije čudakinja, da sem imela krizo, ko je učiteljica v šoli rekla, da je glavno mesto Nemčije Berlin. Kako, če je Bonn? Rasla sem s pravljicami o Zimbabveju, Vasilisi Premodri in Johnnyju Peški, zgodbami o blitzkriegu, francoskih kraljih in faraonovih bogovih, da od Matije Gubca ne bi. Eklektična zbirka knjig in eklektična ostala familija.

Ko sem šla v šolo, sem se učila samo slovenščine in ne še srbohrvaščine zraven, kar me še danes moti, ker vsepovsod južno od Kolpe zavijam kot najhujši oberkrajner na preveč ožujskih, ne znam, pa fertik. Po pol ure začnem ponavadi govorit po rusko, da ne izpadem popolnoma mutava.

Spomnim se vojne in spomnim se padca berlinskega zidu in spomnim se razpada Sovjetske zveze in spomnim se Gorbačova z liso na čelu, Bregane, Clintona, Cicibana, konca Češkoslovaške (in fotrovega mozganja, kako se bo zdaj razdelila hokejska ekipa), konca Jugoslavije (in fotrovega mozganja o Hajduku in Crveni), previdnih prvih voženj v Italijo (in fotrovih še bolj previdnih mozganj, kako je drugače, če ni vojske na meji).

Spomnim se sosede in Brava, ki sva ga brali na soncu pred hišo, v njem sem prvič videla Brada Pitta, ko je posnel Intervju z vampirjem. Jasona Donovana, Kylie, Tota Cotugna, wrestlinga, East 17, Roxette. 90. so bila res krasna, pa naj rečejo, kar hočejo. Vse je bilo tako daleč in tako nedosegljivo, pa smo vseeno živeli in imeli sonce na klopi pred hišo in glasbo na radiu in Wolfenstein na 6 disketah.

Všeč mi je, da se spomnim. Všeč mi je, da sem se rodila v času, kjer sem imela možnost in pravico rasti in odraščati in se razvijati in učiti in odločati in peti in plesati pod zvezdami in vse, vse, vse. Všeč mi je, da se spomnim, da sem doživela, da so vsa leta, ko pogledam nazaj nanje, polna, čeprav ne vedno lahka in srečna in sladka in vse to, so moja. Zato sem danes to, kar sem. Zato lahko danes sedim tu. In ker sem, kar sem, še vedno upam. Upam, da vse vojne, o katerih sem se učila, da vse bitke, ki so jih izbojevali namesto mene, pomenijo, da je za svet še upanje, da bomo kot rasa preživeli, da bo lepše, boljše, drugače.

In tole je najboljši komad ever. Zaradi te pesmi, ki se je zlila skupaj z Gorbačovom in Vasiliso Premodro in Iljo Muromcem in brati Karamazovimi, danes govorim rusko. Ker je nemška skupina konec 80. posnela pesem, ki govori o bratstvu in lepoti v nas. In všeč mi je, da je tako.

YouTube slika preogleda

The wind of change
Blows straight into the face of time
Like a stormwind that will ring the freedom bell
For peace of mind

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno, music feels | 1 komentar

stvari, ki me razpizdijo …

30.01.2017 ob 23:06

… niso stvari. Vedno znova me razpizdijo ignorantski ljudje, ki si neznano zakaj lastijo nek položaj nad vsemi, ker so boljši in bolj prave vere in bolj prave barve in bolj pravega prepričanja.

GO. FUCK. YOURSELVES.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod supermix | Ni komentarjev

krog

19.01.2017 ob 11:03

Zadnjič, no enkrat v začetku decembra sem zalutala na eno dekliščino in se ga napila. Ampak res napila. Potem sem jokala in celo ene parim ljudem povedala, kako zelo jih imam rada. Taistim sem tudi povedala, da odštevam svoje dneve in leta in da se mi zdi, da imam nekako še 15 let, mogoče manj, preden mi zmanjka goriva za biti tu. Nekaterim ostalim ljudem pa, da so glupi in da če merijo življenje po obsegu svojih jošk, niso vredni mojega časa. Ker je dost žalostno, da je obseg njihovih jošk večji od njihovega IQ-ja.

Srečaš pač ljudi, pri katerih že odpreš usta, da bi kaj rekel, pa jih zapreš nazaj, ker resnično ni vredno energije. Ja, lej, seveda. Jaz se s svojo osnovno družinsko celico ne maram ukvarjat, kadar se samooklicana nosilka meri okrog jošk/pasu/pomembnosti, zakaj se komu zdi, da ima pravico biti užaljen, ker me ne zanimajo njegovi pogledi? Saj ne rečem, vso pravico imaš do njih. Ampak tudi jaz imam pravico, da te ne poslušam.

Trigger? Včeraj je bil mulc na sistematskem pregledu, so ga cepili proti ošpicam in mumpsu in tuberkulozi. En fantek izmed nekje 25 učencev se ni cepil, ker je mamica proti. Na otrokovo vprašanje (zakaj?) lahko le skomignem, ne vem, ne morem mu rečt, da je mama njegovega sošolca čavknjena, kaj? Ni pošteno do otroka. Ampak enako bo tudi nepošteno, če bo epidemija ošpic, ker je to enako, kot če bi tega pamžka vrgli levom. Oziroma bi zavestno dopustili, da je najpočasnejši v skupini. Oziroma lej, če pride do tega, se ne boš več družil z njim, sorry. Mogoče nisem najboljši človek, bom pa stala med svojim otrokom in levi, čeprav mogoče nisem najpočasnejša. Ampak nisem pa užaljena zato. Počni, kar hočeš, a nosi za to posledice sam. (Spada v kategorijo Si se učil? Ne! Že veš.)

Mnogi bi lahko videli znake odraslosti, as in being mature. Sama se ne slepim. Meni se res ne da ukvarjati z vsemi temi nepomembnimi ljudmi v življenju. Včasih imam zjutraj ob kavi res lep razgled. Razgled. Enkrat sem s tem razgledom sedela za isto mizo in se morala pogovarjat … izkušnja je bila povsem zanič, tudi razgled ni več isti. Toliko ljudi in tako so kul, dokler ne odprejo ust. Dokler ti ne natrosijo bullshita direktno pred vrata in potem pričakujejo, da se jim ne boš smejal v obraz. Not on my planet.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem? | 1 komentar

alone vs. lonely

19.09.2016 ob 12:31

A ima kaj smisla, če rečem, da sem najmanj osamljena, kadar sem sama in lahko razmišljam, kar hočem? Meni ima samo to še smisel.

Se mi zdi, da sem se trudila ostati povezana, pa ne gre. Ko nekoga ljubiš, gre tudi na silo. Drugače pa pač ne.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

na to temo je to to. #respect #SoWhyNot

13.09.2016 ob 00:44

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, and i quote ... | 1 komentar

heroina

12.09.2016 ob 10:47

Če bi mi kdo še nekaj let nazaj rekel, da bi si lahko sploh zaželela biti junakinja, bi se smejala, ker mi gre ta so-odvisnost, ta neomačizem hudo na živce. Smešno. Očitno so mi res podali ful enih napačnih vzorcev, da sem šele zdaj, ko sem na točki *I love you, but I don’t like you* skužila, da obstaja dober razlog, zakaj sem že pri šestnajstih planirala bolj cat lady sceno. Ah ja.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

respect

11.09.2016 ob 22:23

Kako veš, da je to to?

Ko izgubiš voljo do dokazovanja, koliko si vreden, ker – ja, seveda.

Ko se vprašaš, če te to prizadene, pa v bistvu samo zaviješ z očmi.

Ko si strelovod za vse sorte sranja, pa je popolnoma vseeno, ker – ja, seveda.

Ko samo odštevaš in šteješ leta.

Ko mirno počakaš, da mine. In se mogoče odpelje mimo. Ampak kot na vsaki postaji … vedno pride še en vlak. Upam, da bo naslednji tisti z grafiti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod supermix | Ni komentarjev

always

8.09.2016 ob 22:09

Otrokoma berem Harryja. Smo na sredi šeste knjige in vsi smo povsem zraven. Ta sedma je izšla en mesec, preden se je rodil moj starejši in dobila sva jo za darilo.

V tej skoraj devetih letih se je zgodilo marsikaj. Lepo, grdo, veselo, žalostno. Še vedno se otepam otožnosti z velikimi krožnimi zamahi in si ne dovolim ostati z glavo na enem mestu. Avtogeni trening je bil polomija, še preden sem imela v glavi konkreten seznam, komu vse bi odstrelila vsaj desno koleno, zdaj se z “moje roke so prijetno tople” sploh ne ukvarjam. Če sem pred 15 leti mogoče samo dramatično trdila, da se v moji glavi kri spreminja v bleščice, se mi zdaj ta misel zdi pravzaprav pomirjujoča. Svetloba je življenje.

Biti iskrena do sebe si ne dovolim prevečkrat, ker je preprosto preveč. Če je kdo bral Lothairarubber band snap v mislih dejansko deluje. Na kratko, nisem okej. Ampak nima veze. Še diham.

Ker smo s Potterjem že tako daleč, da je postal zelo mračen, zelo človeški, zelo življenjski, se bližamo, počasi in vztrajno, tudi temu prizoru.

YouTube slika preogleda

In sem se spomnila. Nekje, malo pred koncem prejšnjega življenja, ob krizi, ki se zdaj zdi tako nepomembna, sem vprašala M., če se zgodi, da obstanem na tem istem mestu, če sfaliram totalno, če mi vsak na tem svetu posebej pove, da nisem nič, če me bo še vedno imel rad. Njegov odgovor je bil – always! Kako naj ob tem, kljub temu, da sedaj boli in imam v glavi namesto bleščic poplave teme, ne preživim? Nekoga moraš imeti rad. Tako, za - always.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | 1 komentar

hbd lil bro

25.08.2016 ob 16:31

namesto mlaja. in torte. in smeha. in piva. in zafrkavanja. in bednega darila.
namesto vsega.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

Starejši zapisi »