spominčica

it's better to burn out than to fade away

alone vs. lonely

19.09.2016 ob 12:31

A ima kaj smisla, če rečem, da sem najmanj osamljena, kadar sem sama in lahko razmišljam, kar hočem? Meni ima samo to še smisel.

Se mi zdi, da sem se trudila ostati povezana, pa ne gre. Ko nekoga ljubiš, gre tudi na silo. Drugače pa pač ne.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

na to temo je to to. #respect #SoWhyNot

13.09.2016 ob 00:44

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, and i quote ... | Ni komentarjev

heroina

12.09.2016 ob 10:47

Če bi mi kdo še nekaj let nazaj rekel, da bi si lahko sploh zaželela biti junakinja, bi se smejala, ker mi gre ta so-odvisnost, ta neomačizem hudo na živce. Smešno. Očitno so mi res podali ful enih napačnih vzorcev, da sem šele zdaj, ko sem na točki *I love you, but I don’t like you* skužila, da obstaja dober razlog, zakaj sem že pri šestnajstih planirala bolj cat lady sceno. Ah ja.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

respect

11.09.2016 ob 22:23

Kako veš, da je to to?

Ko izgubiš voljo do dokazovanja, koliko si vreden, ker – ja, seveda.

Ko se vprašaš, če te to prizadene, pa v bistvu samo zaviješ z očmi.

Ko si strelovod za vse sorte sranja, pa je popolnoma vseeno, ker – ja, seveda.

Ko samo odštevaš in šteješ leta.

Ko mirno počakaš, da mine. In se mogoče odpelje mimo. Ampak kot na vsaki postaji … vedno pride še en vlak. Upam, da bo naslednji tisti z grafiti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod supermix | Ni komentarjev

always

8.09.2016 ob 22:09

Otrokoma berem Harryja. Smo na sredi šeste knjige in vsi smo povsem zraven. Ta sedma je izšla en mesec, preden se je rodil moj starejši in dobila sva jo za darilo.

V tej skoraj devetih letih se je zgodilo marsikaj. Lepo, grdo, veselo, žalostno. Še vedno se otepam otožnosti z velikimi krožnimi zamahi in si ne dovolim ostati z glavo na enem mestu. Avtogeni trening je bil polomija, še preden sem imela v glavi konkreten seznam, komu vse bi odstrelila vsaj desno koleno, zdaj se z “moje roke so prijetno tople” sploh ne ukvarjam. Če sem pred 15 leti mogoče samo dramatično trdila, da se v moji glavi kri spreminja v bleščice, se mi zdaj ta misel zdi pravzaprav pomirjujoča. Svetloba je življenje.

Biti iskrena do sebe si ne dovolim prevečkrat, ker je preprosto preveč. Če je kdo bral Lothairarubber band snap v mislih dejansko deluje. Na kratko, nisem okej. Ampak nima veze. Še diham.

Ker smo s Potterjem že tako daleč, da je postal zelo mračen, zelo človeški, zelo življenjski, se bližamo, počasi in vztrajno, tudi temu prizoru.

YouTube slika preogleda

In sem se spomnila. Nekje, malo pred koncem prejšnjega življenja, ob krizi, ki se zdaj zdi tako nepomembna, sem vprašala M., če se zgodi, da obstanem na tem istem mestu, če sfaliram totalno, če mi vsak na tem svetu posebej pove, da nisem nič, če me bo še vedno imel rad. Njegov odgovor je bil – always! Kako naj ob tem, kljub temu, da sedaj boli in imam v glavi namesto bleščic poplave teme, ne preživim? Nekoga moraš imeti rad. Tako, za - always.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | 1 komentar

hbd lil bro

25.08.2016 ob 16:31

namesto mlaja. in torte. in smeha. in piva. in zafrkavanja. in bednega darila.
namesto vsega.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

poplava

27.06.2016 ob 15:30

Tisto, ko greš šotorit za konec šole. Ne daleč, minimalistično. In potem te, jih, nas v roku 3 ur naprej opeče do bolečine, podre šotor, poplavi šotor in prepoji vse, kar je bilo noter. :mrgreen: So pa Poljaki zato po penalih zmagali, lej. Sem gledala, vem, ker je tako lilo, da nismo mogli od mize in tv-ja.

Luštno je tudi takrat, ko pač malo skomigneš, vržeš zmahan šotor v prtljažnik in greš domov na toplo.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

kaj imaš najraje?

20.06.2016 ob 13:02

Včeraj je bil kar kul dan, veliki mali je praznoval rojstni dan in odločili smo se, da nas niti subpolarne razmere ne ustavijo. Ata je zahacal ognjišče in smo pekli hrenovke na palčkah, osemletnikom pa itak ni večje žurke kot fuzbal po blatnem travniku.

Ob obilici zaužite hrane in ostalega cukra in seveda vseh legokock, ki jih je treba še sestaviti, sta bila oba fantalina zvečer v taki utrujeno-mehki izvedbi. In sta na vprašanje, kaj imata najrajši na svetu, odgovorila brez pretiranega mozganja.

A. (8 let): Najrajši imam pico, svojo družino in sebe.

F. (6 let): Najrajši imam svojo fensi faco, svoje fensi lase in svoje fensi oči.

#CrknešOdSmeha

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod palčkasto | 2 komentarjev

to je oni ples …

10.06.2016 ob 13:34

Včeraj sem gledala Igro prestolov. Ko je bilo konec, sem najprej nekaj minut požirala solze, nato pa še precej groznih nadaljnjih 10 še bruhanje. Tudi zdajle, ko razmišljam o tem predzadnjem prizoru, se mi obrača želodec. *visenje s trama, rahlo zibanje in steklene oči*

Vsake toliko prebijem vse svoje zidove in se zavem, kako zelo zelo sem … okvarjena? Poškodovana? Zaznamovana? Nekje tu vmes. Je pa res, da se navadiš in v bistvu ne rabiš več toliko časa, da se mentalni ščiti postavijo nazaj. V primeru mind-control-apokalipse bom carica.

Včasih, kot otrok, ki se odkrade v predal s sladkarijami po najboljši bonbon, ko nihče ne gleda, tudi jaz odprem tisto omaro v moji glavi, kjer imam spravljene hokejske palice. Ker so tam najboljši bonboni. In ker nihče ne gleda.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, music feels | Ni komentarjev

music feels #4

8.06.2016 ob 11:50

En moj ljubših citatov je valda iz serije. :mrgreen: Kate Beckett je na vprašanje, kako veš, da si zaljubljen, odgovorila z: “Suddenly all lyrics make sense”. No, tako nekako je tudi, kadar si nesrečen. Nesrečno zaljubljen. Nesrečno nesrečen. Nesrečno srečen. V glavnem, kadar ni tako, kot bi moralo biti. Kar je seveda večino časa, ker bodimo realni, razen mojih otrok je vse ostalo meh. Vse. Meni je pa tudi tako zelo zelo nič do tega, da bi iskala veselje v trenutnem stanju. Zakaj, če pa ne bo trajalo. In zakaj, če pa bo čez pol ure, pol meseca, pol leta tako ali tako drugače in nepomembno.

Moj vrli shrink mi je rekel, da sem anksiozna, da me je strah sprememb, ki jih prinaša življenje v tej fazi. Hja, mogoče. Še bolj me je strah tega, da vse te spremembe vidim že na daleč in poskušam zgraditi denferje, da ne pride do čelnega udarca. Ampak … saj vendar vem, kaj me čaka, ker ni nobenega drugega več, da bi prestregel kak udarec.

Anksioznost ni toliko strah pred spremembami, v mojem primeru je to groza pred neizogibnim. In kadar ne spim ponoči, da ne slišim M, kako me kliče, potem slišim samo sebe. Ne vem, kaj je hujše včasih.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, music feels | Ni komentarjev

Starejši zapisi »