spominčica

Sej ne vem, zakaj delam reklamo za hate speech, za zaslepljenost in za velike modre črke. Ampak počutim se nekako mesijansko danes in se mi zdi, da jo lahko kdo odreši. I mean it! Bere se bolje kot slovenske novice.

A to je poletje, al kaj klinac?!?

Vsi smo bolni, stanovanje se polni z vse sorte posmrkanimi robčki in papirčki in neprespane noči so postale jebena stalnica. Sej, če bi mi kdo povedal, bi lepo vključili gretje, postavili smrekco in čakali na ognjemet ob polnoči. Ne pa tole.

Materduš.

Mimogrede, vejkejšn tajm je bil popolna polomija, predvsem zaradi zdravja. Da o neurjih, mrzli vodi, podivjanih komarjih in praznih gumah na kolesu sploh ne bi.

Grem. Če slučajno koga zanima.

Sej je grozno, vem. Pa nisem naravni sovražnik žužkov, še več, vsakega pajkca posebej nesemo ven v kozarčku in mu za povrh zaželimo srečno pot.

Ampak sršeni so … pa le sršeni, a ne? Sploh če odrasteš na kmetiji, kjer si vajen vsega hudega in se pri štirih letih igraš z roginči (a kdo ne ve, kaj je to roginč? svašta!) in s slepci, ampak ti dajo vedeti: če te napade sršen - RUN!!! In imaš itak otroško predstavo o tem, kako ti bo roka odpadla, če se te bo dotaknil. To pa ostane v podzavesti.

Zgodba tega nenaklepnega umora gre takole (začne se, kot ponavadi vse slabe kriminalke, povsem nedolžno in v kuhinji): palček je našel vrečo s kruhom in jo priročno obrnil okrog. To je povzročilo manjši zastoj dihanja (ker sem slučajno ravno tisti dan v mesecu pometla tla ), nato vzdih sprijaznjenja in komando, ajmo, greva to na balkon strkat. In sva šla, vržem tist tepih čez balkonsko ograjo, ko slišim v zgornjem levem kotu BZZZ. Ne bzzz, ampak BZZZ. Pogledam gor, vidim tricentimetrsko pošast, ki gre nadme, in bolj slišim kot čutim, kako se krila dotaknejo vrha moje glave (tak zoprn občutek, ko ti po laseh nekaj mrgoli … bljak). V naslednji sekundi sem pomislila, okej, palčka moram spravit noter, let me make a clear path! Zamahnem z roko, slišim divji BZZZ BZZZ in si mislem, jebemusunce, tole pa NI V REDU in se vržem čez malega. Nakar slišim CRACK in nič več BZZZ, zato previdno odprem oči in kaj sem storila? Nenaklepni umor. Očitno sem brenčača sklatila in ko sem pokleknila k malemu, sem mu s kolenom, no, zdrobila glavo.

Nisem ravno ponosna, ampak tako je pač bilo. Tukaj to pišem zato, da se pokesam, ker res ni lepo pobijati živali, ki si iščejo dom. In to mislim povsem resno, čeprav mi je jasno, da je bila to čista samoobramba. Me je bilo pa še kar nekaj časa groza. Mislim, sej jz bi verjetno preživela s kako oteklino, kaj pa enoinpolletni otrok? To pa ni več hec!

V glavnem, RIP ubogemu sršenu, ki je zataval na napačen balkon!

Ugotovila sem, da imamo v nedeljo referendum. Svašta. Ne bi vedela, če se mi ne bi zdelo čudno, zakaj sta dva listka za volitve in ne le eden.

Me prav zanima, kaj to pomeni svetovalni referendum? To pomeni, da bo ljudstvo izglasovalo proti sežigalnici, država bo pa vseeno dala dovoljenje, ker so “strokovnjaki” svetovali, da je tako bolje?

Tile referendumi mi grejo že počasi na jetra, ker so metanje denarja skozi okno. A se kdo spomni tistega o trgovinah? Če se ne motim, smo glasovali proti odprtju ob nedeljah. No, in zakaj moj fotr dela skoraj vse nedelje? Da o umetni oploditvi sploh ne bi? Kdaj bomo imeli pa referendum o tem, če naj poslancem podražijo kosilo iz 2,50 evra na 3 evre? Pa tistega, če naj prepovemo majice s Chejem in kao revolucionarnimi simboli?

Glavno vprašanje je seveda naslednje: kdaj bomo imeli “referendum” o tem, če se spremenimo v nazadnjaško, zaprto in zgodovinsko obremenjeno družbo, ki ji bo tuj vsak smisel za estetiko in humor? In naj postanemo vsi enaki, pokorno pobožni, boga in cesarja boječi in nikoli dvigujoči glasu nad delo in nedelo oblasti in oblastnikov.

Torej: za vero, dom, cesarja? Ali za življenje, ljubezen in svobodo?

Odločitev zame ni vprašanje. Hasta la victoria siempre! In ko jebe sežigalnice!

… če ne bo kmalu bolje, grem jz nekam na sever. Seveda tale post spada po moje običajne jamrarije, pa so faking what? Po moje bi morali uvest kake subvencije za nas zimske ljudi, ki bi poleti raje kot na morje odrinili nekam na Laponsko, kjer bi uživala na občasnem sončku in se pogovarjala s severnimi medvedi. Tko nekak si jz predstavljam poletje :

Sliko sem našla tule.

Vseeno boljše kot bit na kaki sardina-plaži, kjer so povečini sami Rusi in Švabi, vsi overloaded tako z denarjem kot s kilogrami kot tudi z zlatimi furžli okrog vratu (a kdo ne ve, kaj je furžl? svašta! ). Sicer da ne bo pomote, je tudi moja ne-ravno-malenkost dovolj obložena (s kilogrami), da nima kaj žnarati, sam bohpomagi, jz vsaj ne nosim tangic na plaži.

Hočem samo reči, da sem hinavka, ki bo šla vseeno na morje, ker sta jo mož in sin preglasovala. In ker hvala k**cu ne hodimo na sardina-plaže, ampak tja dol takoj čez mejo, kjer je sicer res veliko Rusov in Švabom z zlatimi furžli, sam so pa domorodci izjemno prijazni, voda dovolj čista, plaže pa dovolj neobljudene, da je prijetno.

No, prijetno z vidika gužve in negužve, z vidika jebene vročine seveda ni. Mene bi lahko z lahkoto za prvega maja poslali nekam na Norveško in me spustili nazaj domov konec septembra. Evo. Ker a) ne prenesem vročine in b) obožujem mraz.

Moja neizpolnjena želja je, da bi šli lepo nekam na Škotsko živet, ker živim v iluziji, da je tam nekakšno normalno ozračje … tko mal dežek, pa mal sonček, pa nobenih 35 stopinj sredi maja!!! Nekak semle:

A ni lepo? Slika je s tule. Sicer pa so sanje zastonj, po zaslugi interneta pa je tudi gledanje zastonj. In ker pravkar hvaležno gledam nekaj oblačkov na nebu, razmišljam, da bi celo šla ven iz stanovanja. Ne da bi me kap.

Sem bila pridna in sem prevedla 9 strani nekega teksta. Pa ni point v tem. Point je v tem, da sem vmes prebrala še štiri knjige. Očitno je dobra motivacija … ok, prevedem še tale odstavek, pol pa lahko preberem eno poglavje.

Vir za vse slike je tu.

In ne, nimam preveč časa, samo hitro berem. Ker pač nisem človek, ki bi živel počasi.

Pa čeprav me ne bi smelo presenetiti. Ne trdim, da mam kak visok glasbeni okus, al pa kej. Ampak dejte no, dej se menda sliš, kaj je ušesom prijetno in kaj je čisto mimo.  Mojmu red,black&evil okusu so ble sicer najbolj všeč Estonke, ampak … ampak kaj potem. Itak nimajo šans, če v finalu po odru skačejo i’m-too-pretty-for-this-stage Sakisi in vesoljci, na konc pa zmaga nekaj podobno sluzastega kot lani.

Prvič v svoji evrovizijski zgodovini sem nehala gledat finale pred koncem in šla spat. Bi me bilo sram, ampak me ni. Dej dej, fairytale my ass. Ni mi všeč pa pika. Sicer pa, kaj drugega lahko pričakuješ, kljub strokovnim žirijam ali pa prav zaradi njih, če je pa Anžejček predsednik žirije. Če se motim, sem ga lih dons slišala neki govorit o moralnih zmagovalcih …

KOJI SO TI TO K*RAC MORALNI ZMAGOVALCI?? A??? Mislem, če zmagaš, si zmagovalec. Če izgubiš, to nisi. To je isto, kot da bi Anja Paerson na olimpijskih igrah vodila po prvem teku za sekundo in pol, bila najboljša v drugem, potem pa falila zadnja vrata. A bi bila tudi jebena moralna zmagovalka? Ne! No?!

Blah. In itak da bom drug leto spet gledala …

Gledala sem 20 minut Gladiatorja in sem vsa smrkava. To so mama hormoni, ziher. Ko vidim, kako kdo dvigne roko nad otroka, me ima, da bi podavila vse pošasti na tem svetu z golimi rokami. Be afraid.

vir

Emm, sej je menda vsem jasno, da obožujem vampirje, volkodlake in kar je še teh mitoloških zadev v besedi in sliki. To povem toliko, da MENI NI JASNO, kako me je po vseh zgodbah in filmih in sanjah in pesmih in … pri branju tele knjige bilo prav prekleto strah!! Resno, to se mi je zgodilo drugič (!), pa govorimo tu o prebranih recimo nekaj nad tisoč knjigami (!!) in komaj sem se prepričala, da nisem spala ob prižgani luči (!!!). Kao kot da bi kaj pomagalo. Mimogrede, taprvič in edinič doslej me je bilo strah pri knjigi J. Saula: Peklenski ogenj.

Definitivno je knjiga za sladokusce. Treba prebrati v enem šusu (pa ima okrog 500 strani) in potem sanjati krvave sanje. Mater!