spominčica

Tako to je, ja. Itak da mi je jasno, kje so moje prioritete, ampak malo mi je pa vseeno žal. Pa ne, da bi v primeru, da ne bi bilo dekliščine, sploh šla. Verjetno bi našla vsaj 5 zelo trdno argumentiranih razlogov, da ne grem. Tako kot že trikrat nisem šla na B. Adamsa. Dobro, tako mi bo vsaj malo žal. Drugače bi doma delala načrte za skalnjak, kar je za petek zvečer hudo depresivna misel.

Še skoraj bolj depresivna od te, da je kulinarična slovenija postala ena mojih top strani. Po eni strani to sicer priča o moji neizmerni gospodinjski zagnanosti, po drugi pa me je groza. V časih interneta kot luksuzne dobrine je mene zanimal recimo goli David Duchovny, ne pa recept za polnjene bučke. In še to, nimam pojma, kako bom se jaz šla supermamo, ko/če dobim službo. Meni eno kosilo za naju in eno za palčka vzame celo dopoldne. CELO. In ja, s tem hočem povedati, da če veste za kako fuuul hudo službo, ki je nihče drug noče … pick me, pick me.

Ah ja, ne maram poletja. Naredi me strašno depresivno . In potem delam neumnosti. Pa še stvari mi letijo iz rok. In ne morem spati. In vse dele Housa sem že gledala.

Dobro. Pač ljubim bolj “mladinske” knjige. Saj veste, to so tiste, ki ne zajemajo nekih socialnih in samomorilskih nazorov, ampak se poigravajo z domišljijo bralca, kakršno imajo mladinci. Mi, ta resni, smo jo že izgubili. Vsaj večina. Kolikor jaz poznam ljudi, ki berejo (in ti so v manjšini), jih zelo malo bere znanstveno fantastiko in vampirske/volkodlaške/duhovinske knjige, kjer pač nobena Francka ne leta za vozom in ni neke hude življenjske morale. In zato jih je po moje krasno brati, ker se ti ni treba zraven obremenjevati s tem, da nisi pravi Slovenec, če nisi bil na Triglavu in če ne razmišljaš o vrvi kot življenjskemu cilju.

Bartimejusova trilogija (Amulet iz Samarkanda, Golemovo oko in Ptolemajeva vrata) je skoraj popolna. Ne samo, da vsebuje čarovnike in strahce, hkrati je naslovni strahec tako originalno sarkastičen in vseznal, da se je na trenutke možno na glas smejati.

In naj na tem mestu pristavim, da je prevajanje tujejezičnih knjig v slovenščino včasih sramotno. Vem, da so knjige drage, vem, da Slovenci ne kupujemo knjig, ampak c’mon … če lahko prevedejo vsako klinčevo knjigo o ekonomiji, bi lahko tudi za širšo javnost. Pred skoraj tremi (!!!) leti sem bila na Poljskem in sem se v knjigarni slinila na drugim delom Eragona … no, pri nas dvomim, da je sploh že v tiskanju, vsaj cobiss je precej prepričan o tem. Da o mnogih drugih, ki niti blizu Sloveniji niso prišle, ne govorimo. Amazon je zame prostor za slinjenje.

• Vodni kamen je roza. Več ga je, bolj je roza. In več ga je, težje gre stran. Vsepovsod je. Jebeš prah, komarje, baucke po tleh, le-ti so amaterji proti roza vodnemu kamnu.

• Banana v mleku je dobra. Resno. Dobra je celo brez ballantinesa zraven.

• Pošta Slovenije je KONČNO ugotovila, da se ob vrednosti znamke za tujino 80centov splača tiskati znamke po 40c. Prej sem limala eno za 50c, eno za 20c in dve za 5c. Kar je bilo moreče, moteče in nagravžno.

• Morje je še vedno toplo. Preveč toplo. In preveč slano. Saj ne da se preveč pritožujem, ampak meni se zdi iti na morje, da se vržeš v vodo in da čutiš, da si padel v vodo, ne pa da je efekt pravzaprav … no, ničen.

• Ta rdeči polži radi “gnezdijo” v edinem kupu kopriv, ki ga nisem takoj likvidirala. Zdaj sploh ne upam ven, ker se bojim, da bojo to skužile sosede, ki že dva meseca jokajo ena drugi, kako jim polži jejo vse na njivi. Ma nemoj, itak da ti, meni ne morejo pojest ničesar, ker ni nič prišlo ven. Sploh.

• Tisti netopir ni bil slučajen. Čez vikend nas ni bilo doma, ob prihodu pa sem ugotovila, da je tačas en bejbi netopir preminil na mojem balkonu. Mi je bilo prav strašno, tako majčken je bil. Ampak si je pa pater familias lahko zdaj zadevo ogledal od blizu in ugotovil, da ni tako strašna.

• Za družinskega poglavarja je bil to hudičev teden. Poleg netopirja je moral od blizu gledati še bejbi slepca, ki sem mu ga prinesla pokazat. Strašno. Meni so sicer luštni. Do popolnosti jim sicer manjkajo dlaka in 4 noge, pa dobro.

Če bo tu gor slučajno kdo sploh in bo ta kdo sploh imel kako ne preveč stripersko idejo za dekliščino, se globoko priporočam. Ne rečem, da bi mi manjkalo domišljije, ampak tega se še nikoli nisem šla. Mimogrede, tudi pijanske ideje odpadejo zaradi veselega pričakovanja. Tako da: HELP!!!

Je pa dobra stran organizacije dekliščine to, da se bom zdaj več kot samo zavestno poskušala izmuzniti svoji, če kdaj pride do tega. ja.

Enkrat, ko sem bila še na faksu, je bil Sorokin omenjen več kot le bežno. Žal pa se ga spomnim kot le nekaj bežnega na enem zadnjih izpitov. Ampak ker moja porusjena (a je to beseda?) duša še vedno miga, sem videla, vzela, prebrala na dušek. Sploh pa sem vedno padala na malo paranormalne teme, saj si predstavljate: tunguska, led, govoreča srca, pa to. Manjka sicer kak volkodlak za vzdušje, pa dobro.

Priporočam. Samo ne jezite se, ko boste ugotovili, da je to DRUGI del trilogije, katere prvi in tretji del normalno da nista prevedena. My luck precisely.

Baje. Nisem prišla do njega. Po zanesljivih informacijah družinskega poglavarja je toplejše kot v bazenu. Preden me kdo zatolče, zakaj hodim na morje, če se kopam v bazenu, naj povem, da mi je grozno. SOVRAŽIM bazene. Dejstvo, da ljudje lulajo vanj. Da je voda motna. Da je topla. Da je podobna nedeljski župi z vsem, kar še plava po njej.

Ampak palčka so že prvi dan razburili valovi. In smo šli raje v bazen. Fact: star je pet mesecev. Fact: v vodi je hitrejši od mene.

Ne maram vročine. Danes zjutraj je zunaj 13 stopinj, kar je že čisto človeško. Upam, da se bo stanovanje ohladilo vsaj na 18, ker meni se bo zmešaaaaalo!

Sem že rekla, da sta se moja večja polovica in moj večji mali bratec SPET opogumila in se šla stavit z mano. Kdor bo boljši na nostradamusu, dobi gajbo. In dobim jo jaz. Že drugič. Sicer sem res šele okrog 200. mesta (ker sem od četrtfinala naprej VSE stavila čisto mimo), ampak onadva sta pa daleč zadaj. Dobim gajbo. Laškega.

Nekaterih pač nič ne izuči. Nikoli ne stavi z nekom, ki vedno zmaga v igricah s kockami. In z nekom, ki nima pojma o fuzbalu, ampak rezultate ugiba s prve. Kar ponavadi kar užge.

Gajba. Morje. Gajba. Morje. Morje. Jebeš pir, čez 2 uri jo pičim proti Istri. In komaj čakam. 

Če mi kdo lahko razloži, o čem se je šlo? Osebno sem bila proti, ker sem vedno proti in v bistvu sem prepričana, da s tem ohranjam revolucionarno misel svojih dedov, pa pustimo to. A kdo v resnici ve, zakaj 90 % (!!!!) Slovencev ni šlo na referendum. Res, lepo vreme. Res, butasto vprašanje. Res, morje vabi. Ampak ni bilo več kot 90 procentov Slovencev od doma. A smo tako pametni, da ne hodimo na butaste referendume? Ali smo tako butasti, da ne maramo odločati? In spet, a nismo zato pametni, saj odločeno je bilo že zdavnaj, to je samo šminka. Precej draga, if I may.

V glavnem, ljubim referendume. Tam sem lahko proti, ne da bi zato trpel moj zakon. In lahko sem proti samo zato, ker se mi zdi butasto. Ja.

In komaj čakam. Sicer smo tam doli terorizirani s strani veveričje družine, pa mislim, da bomo preživeli. Lani so veverički očetu ukradli slušni aparat. Dva, pravzaprav. Iz škatlice na mizi. Naslednji dan je en prišel nazaj še po baterije. Bi bilo smešno, če nove slušike ne bi koštale pol premoženja. Ne … vseeno je smešno

Zbiram predloge, kako otroka spraviti na morje, ne da bi se skuhal v avtu. Zbiram tudi sendviče za Jorasa. Grem ravno mimo.

Pazite, kaj sanjate, Angelca Likovič vas gleda!