spominčica

Zgodilo se je skoraj nepredstavljivo – danes je že 20. dan brez kofeina. Ne vem sicer, kako živim in na kaj delujem, ampak moje srce ne divja več tako. Je pa res, da tudi možgani ne ravno. Zdaj sem v fazi Earl Greya, kar je okej, boljše za želodec in pritisk, bolj prijetno za zajtrk in precej manj efektivno.

Navada je … ku*acpalac, to je. Stena v glavi, kjer piše, da za normalno funkcioniranje rabiš kofe. No, guess what sem jaz ugotovila po 15-ih letih zadevanja s kofeinom? Ni res. Precej normalno deluješ tudi brez, le precej manj si družaben, večkrat boli glava in nasploh kažeš vse znake odvisnika, ki se odvaja od svoje drogedrogedrogice. Mater, upam, da se bom kmalu prečistila in da bom fizična jaz nehala čutiti potrebo po šalci ali sedmih kave. Metafizična jaz je že v novo leto zakorakala z bmk filozofijo in se itak ne da motiti.

Seveda “statistike” bivših odvisnikov kažejo, da naj bi se človek v dveh tednih prečistil. Sure. Le zakaj bi to delovalo pri meni? Računam, da bom z naslednjim tednom postala ena tistih, ki v papirnatih vrečkah nosijo okrog svoj booze, le da bo moj bolj čajast. Đizs, je tole tečno. In, đizs, kolk sem jz tečna. *goes compensating the lack of caffeine with book shopping*

Oh, pregledi leta 2011 … kaka bedna fora, jz sem to naredila že oktobra.

Je pa vidna razlika, seveda. Škratki so zrasli, mami je v službi, smrekca ima še več bučk in stanovanje smo povečali za eno pisarno.

Za politiko, šport in religijo me boli k*rac, zato so mi evalvacije v tej smeri idiotske. Vprašanje za kakršno koli resno ocenitev kakega obdobja je samo to: ali sem srečen, ker je tega leta konec, ali sem srečen, ker se je to leto zgodilo?

Moram reči, da je skupni dopust, čeprav preživet doma, odlično zdravilo za občasne melanholične napade. Pozornost, čeprav le z naključnimi bežnimi dotiki, je več vredna kot vsako darilo. Tako da – tole leto je bilo kar kul. Kadar sem bila žalostna, sem bila takoj nato tudi jezna. Kar je okej. Jeza je čustvo, žalost je stanje. Ljubezen je dejstvo.

Srečno vsem.

Danes je tak krasen dan, da ne morem mimo svojega zadnjega samoizobraževalnega projekta. Zdravilne rastline. V ruščini. Блин.

Kakor koli – dejstvo je, da za približno tretjino vseh zadev na seznamu nisem še nikoli slišala, če pa sem, pa niti približno ne vem, kako so videti. Pa sem podeželsko dekle, hi hi. Meni je sicer že od začetka povsem jasno, da so območja v vsakem jeziku, kamor človekov domet v normalnem okolju ne seže. No, tam so tudi zdravilne rastline. Mislim, pa koga to zanima? Mene. Zakaj? Ker tega še ne vem. In bi rada vedela. In ker so prazniki in to, je res skrajni čas, da zaposlim svoj organizem še s čim drugim kot z visokokalorično hrano.

Vmes je bilo kar nekaj superduper besed za kategorijo besede dneva, ampak zmagovalec je lahko le en … СТРАСТОЦВЕТ /strastocvjet/. Pasijonka. Strastni cvet.

Včasih mi dobesednost lahko postavi dlačice v vertikalo in včasih je dobesednost tisto, kar rabiš, da stopiš iz svojega steklenega mehurčka. In se zviješ v dvoje.

Situacija je sledeča – smreka stoji, lučke so prižgane in … no, to je to.

Čisto resno se pogovarjamo o smreki na dvorišču, ker imamo pač eno smreko na “posesti” za skrajšati, ampak bloody tree še vedno stoji. Jutri.

Jaslice … mah je nekje v kleti. Jutri.

Večerja … bo. Jutri.

Piškoti so (bili) pečeni včeraj, danes je opazen že kritičen manko. In verjetno bo do jutri konec vseh zalog.

Vzdušje je pa tako tako. Zakaj. Because.

Zaključek. Danes. Dvakrat. Glava me boli že vnaprej.

In za vse, ki so jim prazniki bližje kot meni:

Bum-bum-bum-bum-bum …

Ali pa bumbum-bum-bumbum-bum- -bumbum.

Z mojim srcem ni nič narobe fizično, še. Na metafizični ravni, ki enkrat za spremembo ni bolimekurac nivo, se mi je srce pač razletelo na pol in zdaj tolčeta vsak po svoje in en po drugem. Krasno, še moje meta-srce je half schizo-half OCD.

Itak me vsako jesen zagrabi brezvolje in apatija, letos so pa vmes prišle še volitve in rutinsko vstajanje, kar je za nekoga, ki mu sicer nič ne fali zares, mu pa zato mnogo malo za hec, recept za katastrofo. Ne, sej sem v redu. Samo da nisem.

Ampak mislim, da me je tokratna fizična reakcija na povsem čustven problem presenetila v tako groznem smislu, da sem preprosto nehala govoriti. No, jz govorim veliko. Ali pa nič. In ko rečem nič, to pomeni ne samo, da nisem sposobna govoriti z drugimi, sposobna nisem niti razmišljati o čemer koli. Razen o tem, da bi si bila lahko pri tridesetih na jasnem, kje vse so moje pozicije in stati na njih tako trdno, da si ostali razbijejo glavo. Ne pa da padem jaz, ker pač boli. In ko razmišljam, zakaj boli, se spomnim, kdo me je spodnesel. In ko se spomnim to, se sprašujem, zakaj me je spodnesel? In ko si odgovorim na to, moje srce začne delati bum-bumbum-bum- -bumbum …

Zadnjič sem nekje prebrala, da se spopadam(o) s težavami prvega sveta. Ja, res je. In me je sram, ker zato, ker sem emotional pussy, svoje probleme vidim kot high priority case. Res me je. Ampak zato moji problemi niso nič manj resnični. In nič manj ne bolijo. Samo precej manj se vidijo.

Zelo redko se mi dogaja, da se javno (se pravi, izven svoje kopalnice) spuščam v politične debate. Z razlogom – mene boli ku*ac za politične preference drugih, če mi pa kdo vsiljuje svoje, pa itak znorim. Zato mi je predvolilno obdobje kot puljenje modrostnih zob – mora it skoz, ampak najrajši bi bila pod narkozo.

Malo skrolam po netu, da pač vidim, v kak celofan je kdo zapakiral svoje obljube in “obljube”, pa da sploh vem, kake obrazi imajo moje tako ljube politične stranke. Saj so kar korektni, ni glih veliko pljuvanja in bedarij, ker se vsi zavedajo, da morajo pred volitvami izgledati skrajno konsenzualni in pripravljeni na delo v dobro naroda, ne pa na oskrbovanje lastne riti … ampak seveda je nivo komentatorjev pod takimi članki približno enak resničnim apetitom dragim nam politikov. Najbolj od vsega mi gre pa na živce osebna diskreditacija ljudi na nivoju osnovne šole – tvoja mami je bolj debela od moje, moj oči ima pa večjega bemveja. On ima pa dva kvadrata večje stanovanje kot jaz in tisti tamle je bil tako zabit, da je s svojim znanjem celo nekaj zaslužil. Jaz pa ne. Go. Fuck. Yourself.

Eno od osnovnih “pravil” medčloveških odnosih na vseh ravneh je … da se pohvali in/ali pokritizira njihovo obnašanje, ne pa njih samih. Tega Slovenci seveda še nismo usvojili, zato je škoda izgubljati čas, razen če si prineseš kokice pred računalnik in bereš zadevo kot resničnostni šov. In jaz res ne maram resničnostnih šovov.

Jaz sem namreč tako enkratno in neponovljivo politično korektna, ker niti takrat, ko imam enkratno in neponovljivo možnost risanja brk po plakatih kandidatov, tega ne storim. Ne, ker je to nekje na nivoju federal crima, ampak ker ni fer. Tudi oni so ljudje in bohjimpožegni, da se grejo politiko. Niti se mi ne da pogovarjat o enih ali drugih ali šestnajstih, ker so vsi enaki, če že ne identični. Itak ni problem v njih, v našem krasnem novem svetu proporcionalnih volilnih sistemov pač lahko vsak stranka, lista ali listica štarta na parlament. Ena redkih dobrih jenkijevskih stvari je v tem, da ima človek dve do tri možnosti. In to je to. Nič malo bolj ali manj levih ali desnih. Nič rdečih, črnih, belih in zelenih. Nič strankic in jamranja o premajhni minutaži na TV. No, to bi bil moj ideal. Nič čivkanja, ampak delo! Ker kakršne koli barve in smeri že bo naslednja vlada, bodo najprej eno leto jamrali, ostali tri pa cincali.

In preden me kdo obtoži nepatriotizma, naj se ugrizne v rit.

Sicer je, če sem čisto poštena, beseda (besedna zveza) današnjega dne v bistvu careless bitch, ampak bodimo fer do vseh resnih ljudi tam zunaj, ki so alergični na grdo govorjenje in takšno vehementno zaničevanje vsega zunaj samega sebe. Hmm, mogoče bi moralo biti sarcastic careless bitch?

Kakorkoli, v luči moje nove zen filozofije, ki je delovala približno 23 minut, je čas za eno prekrasno besedo, ki jo bodo prebrali le redki, razumel pa verjetno nihče. Ampak dobro. Cena današnjega dneva, verjetno.

Besede pobiram iz svoje najnovejše najljubše knjigice in čeprav sem v bistvu že pri oblekah, je nekaj zmagovalnih vmes. Sploh pri zelenjavi.

Torej: БАКЛАЖАН (izg.: baklažan), pomeni jajčevec.

Pride čas, ko človek ne vidi več dobro. In to mislim dobesedno. Edini čas dneva, ki se ga “bojim”, je mrak. Nekaj naredi z mojim globinskim vidom in me premetava na nos in povzroča migrene. Prav zato ne maram jeseni – ker je mrak pred spokojno milino zimskih noči. Ni jesenske depresije, je le vmesni čas. Čakalnica. In vsi vemo, kako neskončno zoprno je čakati. Sploh v čakalnici in sploh če je pred tabo še toliko drugih ljudi.

In hkrati s krajšanjem dni in z daljšimi nočmi (nimam nič proti, hvala lepa) pride tudi obračunsko obdobje. Saj veste, tačas ko sedimo v čakalnici, imamo čas brati stare časopise in se pritoževati nad praktično vsem. Konec leta prinese en tak obračun z življenjem in to je po mojem mnenju tudi vzrok za veliko t.i. depresij.

Je bilo leto uspešno? Sem sploh kaj dosegla? Si sploh upam pogledati nazaj? Je sploh kaj videti, če smo že pri tem?

Leto 2011 je bilo precej posebno leto, et suma sumarum sem nekje na pozitivni ničli, verjetno. V tem letu sem se poročila z najboljšim možem na svetu, v tem letu mi je umrla stara mama, v tem letu smo imeli super dopust, v tem letu nisem našla službe, v tem letu rastem z otrokoma in v tem letu se osebno počutim kot luzer. Tako je to *skomigne z rameni in se krivo nasmehne*, človek ne more imeti vsega.

Ha, uvajam novo kategorijo v skladu z mojo novo zen filozofijo. Odločila sem se, da končno vizualiziram precejšnjo količino besed, ki se zdijo minorne, nekomu, ki mora voditi pogovor v ruščini, pa niti ne. #LFMF

In ker je dobrota mojega srca neizmerna, bom te prekrasne besede, ki si jih sama nikakor ne uspem zapomniti – ampak sedaj si jih bom, ker sem pač vizualen človek in ker je Oxford Picture Dictionary točno to, kar se dela, da je – delila z omrežjem. Kako požrtvovalno, a ne?

Torej, današnja beseda dneva: БАКЕНБАРДЫ. Pomeni “zalizci”, izgovori se nekako takole: bak’enbardy.

Super triler, res. Čeprav bi ga verjetno morala prebrati v angleščini, ker imam skrajno zoprno navado, da stvari v slovenščini berem po diagonali in potem a)knjigo prehitro preberem in b)ko začnem novo stran, s desnim zunanjim kotičkom očesa že berem, kaj se dogaja na drugi strani skrajno spodaj. Zoprno, res.