spominčica

Končno sem zbrala pogum in šla na izpit CAE. Saj na izpit iti ni panike – greš, odgovoriš in odpišeš ta svoje. Ampak tisto prej, oumajgad, učenje ni zame … več. Po moje so moji možgani po tolikih letih v šoli in po dveh diplomah zaključili s šolskimi dejavnostmi. V najboljših letih so šli skupaj z mano na 6 izpitov v dveh tednih, zdaj pa furajo safr že ob misli na učbenik. Na učbenik! Kje je šele učenje.

Ker nimam namena đinksati izpita, bom raje počakala na rezultate, vam pa lahko povem, da sem v tednih pred izpitom rajši brala. Taka sem. Ker se trenutno ne morem spomniti niti tega, kaj vse sem brala, to seveda pomeni, da ne veliko pametnega. Ampak nekatere stvari pa le ostanejo, o tem v naslednjih objavah.

Hotela sem reči naslednje – hvala bogu, da sem konec s tem faksom. Res. Zadnjič smo imele eno mini srečanje in se je pogovor malo sukal tudi o tem, koliko je še komu ostalo do končanja … sem se malo zamislila. Ne vem, če bi bila danes še sposobna najti energijo, da se ufuram nazaj v nekaj, kar sem nazadnje videla pred štirimi leti. In ne vem, če bi lahko našla v tem kakšen smisel. Mogoče kot zaključek nečesa, ampak v tem času se že toliko premakneš drugam, gledaš v drugo smer, imaš druge obveznosti, druga zanimanja, druge vrednote … da ti nekoč samoumevna avtoriteta na fakulteti danes pomeni točno nič. Go figure.

Resnično občudujem tiste ljudi, sploh mame z malimi otroki, ki se odločijo ali za dokončanje ali pa celo za nadaljevanje študija. Občudujem, da lahko v svoj dan stlačijo še to in zraven razvijejo toliko samodiscipline, da se dejansko učijo, ne pa bluzijo po facebooku ali pišejo bloga (kot na primer jaz ). Očitno je to še ena od stvari na seznamu tistega, česar sama za razliko od ostalih popolnih ljudi ne zmorem. Ali pa samo nimam cilja. Ali pa so moji možgani nekoč bili sposobni regulirati mojo stopnjo nediscipline s svojo stopnjo pomnenja, da sploh nisem opazila, da sem že od nekdaj nekam … lena.

*circumstantial quote* Zadnjič sem slišala od prijateljice, da je najin nekoč skupni prijatelj dejal, da je pričakoval, da bom kaj naredila iz sebe, da če bo kdo kdaj minister iz naše družbe … No, ampak da je on pač vedel, da je treba pametno študirati (je razredni učitelj), ker res ne moreš nečesa študirati samo zato, ker so ti všeč uniforme! *end of circumstantial quote*

Mislim, da ni potrebno preveč naglas razlagati, da me je to fino razjezilo. Ne samo zato, ker nisem študirala obramboslovja zaradi uniform, ker pač nimamo vojaške akademije, kjer bi vas učili fejst dedci v uniformah. Da o odsotnosti uniform na slavističnem oddelku filofaksa niti ne bi. Razjezilo me je, da se uspeh meri z našimi srednješolskimi pričakovanji. Res, nisem ministrica in hvala ku*cu, da nisem. Nisem niti patologinja, za kar mi je malce žal, ne pa preveč. In nisem vampirska kraljica, duh. V splošnem lahko rečem, da so srednješolska pričakovanja en bulšit, ker so pač – pričakovanja. Življenje je kaj več, kot to, kar so bivši prijatelji pričakovali od nas. Je tudi več kot tisto, kar smo sami pričakovali pred 15 leti. Mogoče je tisto, česar sploh nismo pričakovali. Mogoče tisto, česar si sploh nismo upali želeti. Ampak je točno tisto, kar imamo. In kar ljubimo.

Če odštejem pomanjkanje ene pametne službe, se sama sebi ne zdim tako zelo neuspešna. OK, imam probleme, ki so pač moji problemi, na vsake štiri mesece padem v napol OCD, napol depresivno fazo, ki se konča tako hitro, kot se začne. Ker se pač raje smejim in popivam, kot se v kotu smilim sama sebi. Čeprav niti pri tem nisem preveč slaba. Ampak v splošnem nisem čisto sfalirana. Naj prvi vrže kamen … tisti, ki pri 30-ih s punco živi na tričetrt pri starših in nima nobenih obveznosti. To pač nisem jaz. Soditi po sebi je res lahkotno, prerezati še zadnje vezi nekdanjega prijateljstva pa še toliko lažje.

Ljudje se ne spreminjajo, ljudje samo postajajo tisto, kar v resnici so.

Da ne bo kdo rekel, da berem samo ženske romance. Ker četudi jih, vmes preberem tudi kaj offroad. Mesto kozarcev je v prvem planu kriminalka, v drugem pa je Islandija do najdrobnejših por dogajanja. In jaz imam rada Islandijo. Nekako računam, da bi šla tja na poporočno potovanje – ker kaj je lahko bolj romantičnega kot z malo cessno leteti nad ognjeniki in gejzirji, a? A? Ja, se mi je zdelo, da nima noben boljše ideje.

- odjebite.

S tem mislim v dobrem tednu. Imam izpit iz angleščine in ker sem pod pritiskom, da se moram učiti, se seveda NE učim, ampak berem vse sorte šmorna, ki je blagodejen za dušo, z njegovo pomočjo so kilometri na sobnem kolesu manj mučni in razvijam zelo poglobljen odnos sama s seboj. Knjižni skeptiki bi rekla, da sem čudna, ampak tudi knjiga je lahko strašno stimulativna, sploh če vidiš svet v črkah in ne v joškah na tv-ju.

J. Frost: One Grave at a Time

Cat in Bones sta smoking hot. Res.

C. Clare: Clockwork Prince

O Willu je že Lisa povedala skoraj vse. Drugi del. Še en pride. Do takrat narahlo umiram navznoter. Samo povem.

S. Laurens: Vragova nevesta

Dobro. Vsi vemo, da kadar sem pod hudim pritiskom, berem takele stvari. Da me še bolj razjezi, kako je vse krasno in super in navdihujoče in razumevajoče in … you get the picture. Ampak ni slabo. Sploh.

S. Laurens: Lahkoživčeva obljuba

Drugi del prejšnje zgodbe. Ista fora, bloody freaking sensitive and sensual men.

A. Christie: Hotel Bertram

Agatha me še vedno drži v šahu. Že trideset let. In ne pojenja.

S.E. Phillips: Očarljivec

A veste, da sem morala prebrati ene štiri njene knjige, da sem skužila, da se tudi prepletajo med sabo? The awkward blonde moment … Ampak Susan je moja nova ljubica. Ker res zna. In to velja tudi za spodnjo knjigo, da se ne bom ponavljala. Vredno branja, čeprav happy endingi pridejo skoraj po defaultu, je pa zato seks toliko bolj zanimiv. Pointing out the obvious …

S.E. Phillips: Nemirno srce

Nakup iz obupa, ker nisem našla poganjalca za F.-ja. Vredno. Zelo.

Vse trike in spojlerje lahko najdete že na Wikipedii, je pa to prva v seriji. Zna se narest, da bom tudi ostala le pri tej, ker sem prebrala vse trike in spojlerje in mi ni ravno všeč, kako se bo zapletalo. Ampak – tudi Hathawayeva mi ni bila ravno najbolj všeč na začetku.

Priporočam in v kratkem šeram naprej. Good karma day.

Finally, Patterson’s back!!

Upam, da je to zgolj začetek ene fine serije, ker mi je detektiv Bennett všeč. Zelo.

Ena od prednosti biti hribovc je v tem, da si doma čist zraven (pod) kakim finim hribom, kamor splezaš za šalo. Ali zares. Evo, mi smo izpod Čemšeniške in z malo goljufanja (da ne gremo čisto od doma) smo gor v 45 minutah – dvoje zelo kratkih nog, dvoje samo kratkih, en par nog brez kondicije in en par, ki nas vleče naprej. Mislim, da niti ni tako slabo.

Čemšeniška je kul, gor imajo fine klobase in žgance z zeljem, ki jih malčka zmažeta za šalo, razgled ob pivu pa tudi ni ravno slab. Ker pravzaprav vidim domov.

To nedeljo smo se malo nahodili in smo naredili še en giro do najvišje točke, jo ubrali nazaj malo bolj po desni in naleteli na sneg. Ta leva stran že cveti in neizmerno diši po čemažu, ampak mi smo našli sneg. Dokaz:

Brez heca. Snežaka smo naredili. In se pol ure zatem najedli kot štirje pujski, odkolovratili domov in se bolj kot ne flosali do večera. Čemšeniška je res kul!

In še en spoiler o snežaku (najdete ga, ali pa tudi ne, na sredini):

error 404 … no humans allowed.

Anyways, as I was advised to focus on positive things in my life, let me tell you a little story about how I have an English exam tomorrow. Tomorrow, yes. I am very positively still on page 37 out of 264 and I am also very positive about the fact, that I positively couldn’t give less fuck about it.

I mean, if I am not able to communicate (oh, well, to blab) my way out of 15-minutes-speaking-exam, I’m positively not worth to pass it anyway. The attorney in me would also like to point out, that I read two books in English during the last week (not that it matters, I would do that in any case, but it makes me feel a bit more confident) and also spent some time talking to myself in English, while waiting for the food provider.

Also, I am very positive, that this is it with my learning. Next week I must also pass the reading, writing, listening and use of English exams, but I am 100% positive, that my mind won’t make the flip and become obedient enough to sit with me and learn. I think it lost that ability somewhere during Old Church Slavonic lessons. I’m almost positive about that.

Enough with the positive thinking for today? No? Tough luck. I’m so out of here right now, need some positive vitamins and some positive fucking sunshine straight in my eyes.

Yes, positive is good. I should practise it more often.

Trust me. Been there, done that, left defeated.

In če dobim še kak kaktus, se mu ne bo godilo ravno najbolje. Nobenemu od njiju. Kje točno je logika človeku s štrlečimi bodicami iz vsakega hrbtnega vretenca prinašati špičaste rože? Razen te, da ne zmoreš in ne znaš blažiti preostrih robov in brusiti preveč okroglih, ker jih sploh ne vidiš?

Ja, irgendwo.

Torej. Ker sem si obljubila, da rečem še kakšno o knjigah, ker že zeeeelo dolgo nisem nič povedala. Prebrala pa kljub temu kar nekaj. Kaj čmo, službena rutina me (še) ni uspela zjebati do te mere, da bi šla rajši spat kot brat. Seveda je treba biti iskren – večino knjig je pofla. Pofla v smislu light-drama-love-sex-and-happy-ending knjig, ki ne zahtevajo miselnega napora, hkrati pa jih lahko človek prebere v nekaj urah. Investiranje v knjigo je zame kot investiranje v dvojni big mac – je dobro, ampak ne traja dolgo. Taka sem z vsemi stvarmi v svojem življenju. Use it hard. Use it now. Drain it’s blood. Let it rest. Use again.

Danes se počutim statistično močna in moram to kar izkoristiti. Torej, od zadnje knjižne objave sem prebrala 23 knjig, katere gredo v naslednje kategorije:

*-*-*-*

* kategorija 1: krimiči (ni ga čez dober krimič. Mislim, je, ampak ne v tejle statistiki.)

T. Gerritsen: Ledeni grob

Hmm, ena izmed tistih knjig, ko si thrilled v vseh pomenih te besede. Sicer imam še vedno (in jih bom vedno tudi imela) težave z otroci v knjigah in sem vmes nekajkrat skoraj jokala. Knjiga je res dobra.

J. Patterson&M. Pietro: 9. razsodba

Oh, tudi tu sem jokala. Imam pač mamaste hormone in vsakega mrtvega otroka čutim kot svojega. Saj bi si rada pomagala, ampak grem raje poslušat mirno dihanje svojih spečih otrok in si zraven želeti, da bosta varna. Vedno.

T. Gerritsen: Gospa X

Gerritsenova je resnično dobra – tole sem brala vmes med čakanjem, da se je velik mali mož zbudil iz vrtčevskega spanja. In potem še malo. In potem jo je zmanjkalo.

J. Patterson: 10. obletnica

Moram reči, da je ta knjiga en tak taprav Patterson – je dovolj akcije. Ampak spet so dojenčki, mater jim.

D. Cortez: Morilci brez orožja

Ena izmed epizod CSI, nekje sedma do osma sezona. Pofl. Za prebrat in pozabit.

*-*-*-*

* kategorija 2: romance (telih je največ … bi mi bilo nerodno, če se ne bi po takih knjigah počutila fenomenalno. Sem že napisala, zakaj je tako, ampak sem tako zđinksala vse skupaj, da je letelo ven. Nisem lih romantik po duši, kaj čmo.)

L. Kleypas: Jesenska vročica

Ahh.

N. Roberts: Sanje o beli poroki

Kolikor je osladen naslov, je knjiga zelo smešna in žgečkljiva. Niti ni poanta o sanjah o poroki, ampak o izogibanju le-tej. Luštna. V enem zamahu.

A. Quick: Burning Lamp

Amanda je moja skrivnostna ljubica že zeeeelo dolgo. Z njo mi ni čisto nikoli dolgčas, sploh se njenim knjigam, no, seksa.

L. Kleypas: Moj zaščitnik

Še en ahh.

S. E. Phillips: Reci da

Susan je postala moja nova ljubica za večere, ko je mož na službeni poti. Priporočam, če bi radi sproščen in navihan odklop.

S. E. Phillips: Breathing room

Torej, to je DOBRA knjiga. Vmes sem se nekajkrat vprašala, če je IRL to sploh možno, ampak kljub temu. Upam, da je, čeprav mene osebno to ne gane – sem že ujeta v svoj lastni mehurček sreče.

A. Quick: The paid companion

No, saj je ok, ampak honestly, seks šele na predzadnji strani?! Nope.

J. Garwood: Ponosna srca

Rezultat (pre)napornega pustnega šopinga, ki je bil sicer uzalud, ampak mi je pa prinesel malo zadoščenja. Malo.

*-*-*-*

* kategorija 3: pustolovščine (ko sem bila majhna punčka, sem hotela biti velik fant, ker mi je bil Indiana iber legenda. Kasneje sem sicer odkrila Knjižničarja, ljubezen do pustolovščin na papirju pa ostaja nespremenjena.)

C. Cussler: Trojanska odiseja

Enkrat ali dvakrat sem že razvijala monologe v smeri superiornosti Dirka Pitta. Too much to be still believable.

C. Kuzneski: Božji meč

Taka hardcore davinčijeva šifra. Ampak zelo dobro branje.

C. Kuzneski: Znamenje križa

V bistvu se tale knjiga dogaja pred prejšnjo, ampak me pač omejuje dostopnost knjig v knjižnicah. In če je Božji meč hard verzija davinčijeve šifre, je tole hard verzija hardcore verzije davinčijeve šifre. Ja. Priporočam.

*-*-*-*

* kategorija 4: memorable drama (vsaj enkrat na mesec ali dva je treba prebrati tudi kaj srce parajočega, duše dotikajočega in preprosto posebnega. Ta mesec npr. je to Gaiman.)

A. Niffenegger: Njena skrivnostna dvojčica

Ena težjih in bolj posebnih knjig v zadnjem času. Čeprav z elementi fantastike. Nekaj bolj must read po mojem mnenju.

*-*-*-*

* kategorija 5: ponovno prebrano ( yup, i seriously do that - včasih mi je pač dolgčas in nimam nič za brati, zato prešnofam svoje knjižne police in najdem kaj vsaj pogojno užitnega za zamotit se.)

D. Leon: Smrt v tuji deželi

D. Leon: Žar plemstva

A. Christie: Tretje dekle

J. Garwood: Razkošje časti

R. Gibson: Ljubezen po krinko

J. A. Krentz: Krhko steklo

Epilog: Spričo čisto posebnega obdobja v svojem življenju, kjer lovim čas med službo, vrtcem, gospodinjstvom in lastnimi težavami moram sama sebi priznati, da niti ni taka slaba bera. Je pa tudi res, da se ni za hvaliti s kvaliteto. V svoje dobro lahko povem, da se trenutno prebijam (z užitkom sicer) čez Gaimanove American Gods, čaka me še Stardust, pričakujem pa tudi ekstremno izboljšanje na področju znanstvene fantastike in meni tako ljubih krvavih vampirskih knjig. Res je, plitko. In boli me ku*ac. Vsak ima svoje veselje, moje je pač v tekoče napisanih besedah.

In še eno priporočilo iz naših logov, najboljša pisateljica med mojimi prijateljicami je izdala knjigo Knapušna, ki je slovarček rudarskih izrazov in svojevrsten spomin na nekdanje čase slave in trpljenja. Več o tem tule, slike pa so tu. Na tem mestu pa le še poseben poklon, da ji ni vseeno, kdo smo (bili) mi, katerih materni jezik je in bo ostala zasavščina.