spominčica

it's better to burn out than to fade away

hbd lil bro

25.08.2016 ob 16:31

namesto mlaja. in torte. in smeha. in piva. in zafrkavanja. in bednega darila.
namesto vsega.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

poplava

27.06.2016 ob 15:30

Tisto, ko greš šotorit za konec šole. Ne daleč, minimalistično. In potem te, jih, nas v roku 3 ur naprej opeče do bolečine, podre šotor, poplavi šotor in prepoji vse, kar je bilo noter. :mrgreen: So pa Poljaki zato po penalih zmagali, lej. Sem gledala, vem, ker je tako lilo, da nismo mogli od mize in tv-ja.

Luštno je tudi takrat, ko pač malo skomigneš, vržeš zmahan šotor v prtljažnik in greš domov na toplo.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

kaj imaš najraje?

20.06.2016 ob 13:02

Včeraj je bil kar kul dan, veliki mali je praznoval rojstni dan in odločili smo se, da nas niti subpolarne razmere ne ustavijo. Ata je zahacal ognjišče in smo pekli hrenovke na palčkah, osemletnikom pa itak ni večje žurke kot fuzbal po blatnem travniku.

Ob obilici zaužite hrane in ostalega cukra in seveda vseh legokock, ki jih je treba še sestaviti, sta bila oba fantalina zvečer v taki utrujeno-mehki izvedbi. In sta na vprašanje, kaj imata najrajši na svetu, odgovorila brez pretiranega mozganja.

A. (8 let): Najrajši imam pico, svojo družino in sebe.

F. (6 let): Najrajši imam svojo fensi faco, svoje fensi lase in svoje fensi oči.

#CrknešOdSmeha

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod palčkasto | 2 komentarjev

to je oni ples …

10.06.2016 ob 13:34

Včeraj sem gledala Igro prestolov. Ko je bilo konec, sem najprej nekaj minut požirala solze, nato pa še precej groznih nadaljnjih 10 še bruhanje. Tudi zdajle, ko razmišljam o tem predzadnjem prizoru, se mi obrača želodec. *visenje s trama, rahlo zibanje in steklene oči*

Vsake toliko prebijem vse svoje zidove in se zavem, kako zelo zelo sem … okvarjena? Poškodovana? Zaznamovana? Nekje tu vmes. Je pa res, da se navadiš in v bistvu ne rabiš več toliko časa, da se mentalni ščiti postavijo nazaj. V primeru mind-control-apokalipse bom carica.

Včasih, kot otrok, ki se odkrade v predal s sladkarijami po najboljši bonbon, ko nihče ne gleda, tudi jaz odprem tisto omaro v moji glavi, kjer imam spravljene hokejske palice. Ker so tam najboljši bonboni. In ker nihče ne gleda.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, music feels | Ni komentarjev

music feels #4

8.06.2016 ob 11:50

En moj ljubših citatov je valda iz serije. :mrgreen: Kate Beckett je na vprašanje, kako veš, da si zaljubljen, odgovorila z: “Suddenly all lyrics make sense”. No, tako nekako je tudi, kadar si nesrečen. Nesrečno zaljubljen. Nesrečno nesrečen. Nesrečno srečen. V glavnem, kadar ni tako, kot bi moralo biti. Kar je seveda večino časa, ker bodimo realni, razen mojih otrok je vse ostalo meh. Vse. Meni je pa tudi tako zelo zelo nič do tega, da bi iskala veselje v trenutnem stanju. Zakaj, če pa ne bo trajalo. In zakaj, če pa bo čez pol ure, pol meseca, pol leta tako ali tako drugače in nepomembno.

Moj vrli shrink mi je rekel, da sem anksiozna, da me je strah sprememb, ki jih prinaša življenje v tej fazi. Hja, mogoče. Še bolj me je strah tega, da vse te spremembe vidim že na daleč in poskušam zgraditi denferje, da ne pride do čelnega udarca. Ampak … saj vendar vem, kaj me čaka, ker ni nobenega drugega več, da bi prestregel kak udarec.

Anksioznost ni toliko strah pred spremembami, v mojem primeru je to groza pred neizogibnim. In kadar ne spim ponoči, da ne slišim M, kako me kliče, potem slišim samo sebe. Ne vem, kaj je hujše včasih.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, music feels | Ni komentarjev

con te partiro

7.06.2016 ob 23:06

Če bi lahko verjela, da bi rešila karkoli, anything, everything, bi mogoče lahko spremenila smer. Mogoče. Pa je glede na izkušnje verjetno ne bi, ker bi se zlobni veter obrnil in odprl svoj strupeni gobec in rohnel, da grem v napačno smer. Ne da se mi več.

Mal hecno je, ko taka keeping-me-sane mantra postane “samo še nekaj let zdržim, samo še nekaj let zdržim”. Stvar je namreč taka, da gre lahko samo na boljše ali pa samo na slabše. V prvem primeru pač okej, ja, v drugem pa pač hvala za vse ribe!

Mislim, da se ob prihajajočem sončnem obratu spet tanjša plast med realnostjo in resničnostjo. Ni napaka. In vse bolj vidim ta konec kot konec “The Mist”. Megla in taka vlažna groza, ki sedi na pljučah in ne da dihati, dokler ni že prepozno. V bistvu pa je brezveze.

Resistance is futile. We shall prevail. Fuck you very much.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

little black dress

24.05.2016 ob 12:34

Zadnjič v soboto sem bila – frej. As in, en otrok je imel turnir v fuzbalu, ta drug priprave na taborniški mnogoboj, mene je pa dec vrgel ven iz avta v centru mesta in rekel, da se slišiva. (Ni čisto res, sva šla še na kofe, ampak zavoljo dramatičnega učinka …)

Se pravi, bila sem peš, brez parkirungfibra (tj. kako stlačiti ogromen avto v mini parkirplac), po plači, vreme je bilo lepo, kofe sem že spila, noben me ni preganjal in sem šla (gasp) v šoping. Tega res res res ne maram, vedno se mi mudi, ponavadi me še kdo priganja, nekaj na hitro. Dobro, ta moj šoping pomeni, da sem šla v celi dve trgovini, ampak sorry, to je moj domet tudi na frej sobotno dopoldne, nekako to je tisto, kar psihično zmorem. :mrgreen:

Kar sem hotela povedati, je, da sem si končno kupila malo črno oblekico. In to one sorte, ki je fajna s super visokimi petami in z olstarkami. Pa tudi vmes. Poznam nekoga, ki je rekel, da je nekam … ambiciozna, as in, nič ne moreš skriti. So? Do končnega cilja imam še nekje -6 kil, ampak po pravici povedano, dobro izgleda že sedaj, ha. Hourglass pa to.

Pa pustimo potolčena in obdrgnjena kolena ob strani sedaj. :mrgreen: Hobiji so hecna reč. Ampak v nekaterih napreduješ v čin in se lahko potem hvališ. Tko.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

češnjev vrt

18.05.2016 ob 11:30

Po nesrečnem letu 2013 se je marsikaj spremenilo. Zame osebno. Pogled v prihodnost se je zasukal proti zahodu in ostal tam, ker – slaba vest, lojalnost in v bistvu neizbežnost. Ne gre drugače in to je to. Sicer se pogosto vprašam, glede na to, da je neizbežno tudi to, da imam samo to življenje na voljo, zakaj tako hitro padeš v varno sprijaznjenje s situacijo. Ampak dobro, tako je.

Življenje v prehodne sorte vasici ima marsikatero prednost, slabost je seveda promet. Ki ga je, tako kot vsega ostalega slabega, čedalje več. Cesta je slaba, ozka, vdira se, hrib je poln vode, a po njej veselo in malo manj veselo vozijo avti, avtobusi, traktorji, tovornjaki, za tank nisem čisto ziher, ampak glede na to, kje živim, ne bi izključila niti tega ne. #WeirdStories

Ker je cesta valda prislonjena v hrib, je možnost širjenja ravno samo v navzdol smer. Kjer je stal moj češnjev vrt. Saj ni bil čisto moj in ni bil češnjev. Pač hruškov vrt, jebiga, Čehov je bolje povedal.

Še ena stvar, o kateri aktivno NE razmišljam. Se delam, da nisem ostala edina, ki bo pojerbala vse, medtem ko mi je bilo več kot 25 let jasno, da ne bom pojerbala nič, ker je tako fer in prav in kar je še tega sranja glede slabe vesti in občutkov kompenzacije … Mogoče bi morala to že pred leti naglas povedati, ampak zdaj je, kar je. In lahko govorim le še sama s sabo. V glavnem, podrli so ves jebeni sadovnjak. Zdej, saj ne, da imamo/imajo ne vem kako veliko kmetijo, pa to, ampak 40 dreves je faking veliko, če se voziš mimo in jih je vsak dan manj in se čudiš, kako da je tak dan, ko bi vendar morala biti tema, da bi se malo izenačilo. Groza, vem. Saj se trudim, da ne tuhtam o tem in se tolažim, da bo pot v šolo zdaj veliko bolj varna in da se v končni fazi ne bo treba meni čez recimo deset let več ukvarjati s tem. Ker bo pač zrihtano.

Enkrat, ene 20 let nazaj, mi je stara mama, ki je seveda že od njegovega rojstva preferirala moškega naslednika, povedala, da nimam filinga za zemljo. Zdaj ko pogledam nazaj, si mislim, da se je hudo hudo motila. Vsako drevo je zelo aktivno umrlo, skupaj s tridesetimi leti spominov. Moj filing je na čisto pravi frekvenci, le ne maram, da mi kdo govori, kaj naj počnem z njim. Sem po fotru, kaj naj, jebeš matriarhat.

Vse se spreminja. *globoko zavzdihne*

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

hokejska palica

17.05.2016 ob 12:55

Ali: jezik mi opleta tudi takrat, ko a) ni treba, b) so vsi filtri domnevno na svojem mestu in/ali c) oboje hkrati.

Nekje na začetku marca sem ob pogledu na BFF, ki je je nekako samo še pol, štartala s čisto novim načinom prehranjevanja. Uspešno, if I may add. To je za sabo potegnilo tudi omejitev alkohola na zero-zero, ker ajd, eno pivo še spiješ, če voziš, vodke pa lih ne rukneš, ne? No, vsaj jaz ne.

Ampak to z jezikom se ni nič popravilo. Še več, ko sem v družbi, ki dejansko razume moje sorte humor, je očitno slabše biti zero-zero, ker sicer filtri so, ampak delajo pa tudi vsi klikerji in potem mi ne zmanjka štrene … dovolj kmalu. Je pa zabavno. Saj, že nekaj časa nazaj sem ugotovila, da bi se imela lahko tako na kratke razdalje neprimerno bolj fino, če ne bi obstajal institut slabe vesti in očitno vgrajene lojalnosti, čez kar se pa ne da. Pa tudi, ne vem, kaj bi počela na drugi strani. Nisem tam, mogoče nikoli ne bom, ampak vseeno. Je pa luštno zaključiti in iti domov, ko te trebuh boli od smejanja zadnjih treh ur in te ustnice ščemijo iz hihitanja. Yes, I giggle, get over it!

Modrost tedna: eye-candies nimajo za burek proti tipom, ki jim daš sam še hokejsko palico v roke, pa so faking perfektni.

Hashtags: #NoFilter #RumblingVoice #vikings

I just wanna feel
Real love feel the home that I live in
Cos I got too much life
Running through my veins
Going to waste

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno, music feels | Ni komentarjev

keep calm and listen to rammstein

21.04.2016 ob 23:39

Nekaterim pa dušo pomiri Čajkovski, še večim Vivaldi, mene po pravici povedano zgolj ob živce spravljata. Rada imam bobne, base, glasnost, overdrive, kitarske rife, znoj in ogenj. Plus, všeč so mi vrhunci. Vseh sort.

Iz enega boljših koncertov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod music feels | Ni komentarjev

Starejši zapisi »