spominčica

it's better to burn out than to fade away

matija

3.01.2014

Od vseh magičnih števil je število 27 tisto, ki označuje, koliko časa sem imela brata. 27 let. Samo. In zadnjih nekaj let sem se tako spraševala, če so kej zamuštrali, ker bi morala biti dvojčka. Besede, ki sva jih največkrat izrekla med nekotroliranim hihitanjem glede weeping angels ali Vampire diaries, so bile … you complete me.

Matija je bil moja skala. Nekaj, kar nisem našla ali dobila, ampak nekaj, kar sem imela. Nekdo, ki je bil za zmeraj. Nekdo, za katerega sem bila prepričana, da tudi, če se svet podre okrog mene, me bo peljal na pivo in mi povedal, da nisem sama. Sebično? Ja. Ampak takšna je ljubezen do nekoga, s katerim planiraš igrati CoD v domu za upokojence. Nekje čez desetletja.

Ne gre se za to, da sem jaz ostala sama. Sploh ne. Gre za to, da ne morem oviti svoje mentalne roke okrog dejstva, da ga ni več. Ne morem. Vsakič, ko pomislim, kako je šel, ker je trpel tako, da ni mogel več naprej, mi stisne prsni koš. Žalost in krivda. Ker nisem videla. Ker nisem vedela. Ker nisem storila ničesar. Ker sem prišla prepozno. Ker sem prišla, ko so bile roke, ki so me objemale, čisto mrzle. Ker se je prvič v življenju zgodilo, da sem bila jezna nanj. Jezna, ker se ni poslovil, če se je tako odločil. Spoštujem njegovo odločitev, boli me, ker je njega bolelo preveč, in razumem veliko več, kot si je mislil. A ne razumem, kako se je toliko bati življenja, da te ni strah smrti.

Občutek je, kot da se realnost zapigala okoli mene. Mogoče sem končno čustveno odrasla. Če misliš, da boli, ker se odljubiš ali ker nisi srečen v svoji koži, to postane kar naenkrat nepomembno. Bratova smrt mi je iztrgala polovico srca. Kar je ostalo, se počuti kot pohabljena hobotnica, ki previdno in počasi steguje lovke okrog sebe, da vidi, kaj jo bo še prizadelo. Zanimivo, kot samorefleksija, da me ni pojedel morski pes, ampak se je podrl greben pod mano. In medtem, ko se v glavi lahko prepričam, da čas celi rane in ves ostali bla bla bla … in se dejansko lahko z dejavnostmi zamotim celo do smeha in lahkotnosti, me hipne, nenavadne in nepričakovane malenkosti zbodejo v sredo prsnega koša in me spomnijo na realnost, ki se še vedno krivi. In vem, da bo trajalo, preden se bodo tla pod mano umirila. Umirila toliko, da me ne bo več strah spati, ker sanjam o bratcu. Umirila toliko, da bom lahko gledala Supernatural, ne da bi jokala zraven. Da bom lahko poslušala glasbo, ki nama je bila kot toliko drugih stvari skupna, ne da bi se mi zaprlo grlo. In komaj čakam, da se bo umirilo toliko, da bom šla lahko k njemu na pokopališče in mu povedala kaj lepega, kaj novega, kaj zabavnega, kaj posebnega. Da bo to, da si želim, da bi bil zraven, postala želja, ne pa več luknja v srcu.

YouTube slika preogleda

Matija je bil najboljše, kar je lahko družina. Ljubezen brez obsojanj, brez krivde, brez prepirov in z vedno toliko prostora za smeh in z vedno toliko časa za kavo in pivo in izmenjavo receptov, da bi ga pogrešala, če bi odšel za en mesec, en teden. Pa vendar bom morala svoje srce oviti okrog dejstva, da ga ne bo nikoli več nikjer. In je težje, kot sem si mislila. Veliko težje.

Bi rekla, da počivaj v miru, mali moj. A ne bom. Bom pa rekla, da če je življenje le toliko, kolikor ga imamo na zemlji, upam, da smrt pomenila vsaj trenutek pomiritve in ne obžalovanja. Če pa je življenje še kaj več, ti želim, da si nekje na enem ful hudem pank žuru in da je pivo mrzlo. Resno. Ker si ti svoj žur zaslužiš. Love you forever.

  • Share/Bookmark
 

Avtor spominčica, zapisano 3.01.2014 ob 12:18 pod (za)((p)o)sebno, a bi o tem?, žili-bili. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “matija”
Komentiraj




:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !