spominčica

it's better to burn out than to fade away

titanium

30.01.2014

Včasih si je treba postavit previsok cilj. Ker se moraš res truditi, da se sploh premakneš kam. Ker je treba, da spregledaš bolečino, ki te zbudi vsako jutro.

Ker ko se zares zazrem vase, vidim, kako nepomembno je postalo ohranjati status quo. Ker je to laž. Ne glede na to, da bom ljubila svojega brata do konca svojega življenja, si moram nehat lagati, da me bo še kdaj ljubil nazaj. Ker ga ni več.

Samorefleksija je včasih lahko zajebana prasica, ker točno veš, kaj delaš narobe, pa še vseeno ni nujno, da boš lahko nekaj naredil drugače.

YouTube slika preogleda

Postaviti obrambne zidove in okopne jarke za srce ni težko, človek se z leti utrdi in nekako se navadiš biti previden, komu podariš del sebe. Konec koncev je človeku prirojen samoohranitveni nagon in strto srce je prav tako bolezen kot vsaka druga.

Ampak prepričati srce, dobro, svojo dušo, svoja čustva, svoje bistvo, se pravi vse, kar niso možgani in njihov racio, da jih nihče nikoli več ne bo imel tako rad, je pa veliko težje. Ne glede na vse plasti oklepa okrog sebe, začenši s trdo kožo in hitrim jezikom, je človek v svojem bistvu otrok, ki si želi biti ljubljen. Ki si želi videti mavrico in irskega škrata na loncu zlata na koncu le-te, ko ga nekdo objame kar tako. Ker je nov dan in ker te ima rad.  Je kar v redu, da srce za oklepom in zidovi in okovi in krokodili v jarku spi, ker, hej, nikoli ne veš, če ga bo zbudil fucking weirdo nazgul namesto princa, kajne?

Čustveni izlivi so passe, konec koncev nobenega ne zanima, kako se počutim na svoje slabe dni. Mene pa najedajo. Jamranje in na splošno en velik FuckOff ostalemu svetu je veliko bolj sinhron z mano. Nihče ne mara bit emotional sissy, meni pa še sploh ne sede, da se počutim vso mehko in šibko in odkrito in mijav mijav kitty kitty. Potem se začnem še obnašati tako in po pravici povedano, mi kmalu zmanjka štrene. Mislim, ja, imam breakdown, ampak kak kurčev brejkdaun je to, če po treh minutah že razmišljam o vseh možnih rešitvah in dveh čikih? Racionaliziran, tak je. In ker je racionaliziran, mi možgani delajo. In ker mi delajo, lahko počnejo kaj bolj koristnega od cmizdenja nad grozo mojega čustvenega življenja. Fuck, življenje je pač krivično, suck it up in glavo pokonci.

Pod črto, ja, sesuta sem in žalostna do nezavesti. Ampak živeti in dihati s tem je nevzdržno. Smejati se, dihati s polnimi pljuči, pizditi na splošno … je boljše. In kot bi z nasmeškom rekel moj bratec, če bi bil tu: The Bitch Queen of New Orleans is back.

  • Share/Bookmark
 

Avtor spominčica, zapisano 30.01.2014 ob 13:31 pod (za)((p)o)sebno. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “titanium”
  1. vrana - 12.02.2014 ob 08:45

    This too shall pass. Svet pa kljub temu ne bo nikoli več isti.
    I know, I’ve been there too.
    Srečno!

Komentiraj




:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !