spominčica

it's better to burn out than to fade away

za bodočo mene

1.07.2014

Ko boš gledala nazaj, si reci, da je bila to le šola življenja. Da ni pomembno, kdo in kako in zakaj boli, važno je, da je minilo.

In govori si toliko časa, da boš verjela.

Jaz ne morem. Meni se zdi, da se je svet zrušil sam vase. In če sem sama in ni nobenega sidra, ki bi me držal v realnosti, ki ni črna, ni bela, je pač, kakršna je, potem bi se zrušila zraven.

Mulčka sta nekaj dni z babico na morju. In mi manjkata. Čisto sebično manjkata. Čeprav se imata onadva super fino fajn in čeprav je to priložnost, da se malo igrače “pospravijo”, da se da hoditi mimo.

Ampak manjka nekdo, ki te še objame kar tako, ker te ima rad. Tako ja, sebično mi manjkata. Ker je prijetno objeti nazaj nekoga, ki te ima rad, ker ga imaš tudi ti rad.

Pri otrocih srce še ne laže, še ni iger in pretvarjanj, otrok mi bo, ko mu nekaj prepovem, lepo v fris povedal, da “mami, zdajle te ne maram, ampak drugače te mam pa še vseen rad”. Odrasli igramo svoje igrice zamer in neizrečenih besed, ki bolijo bolj kot vse druge, igre moči in zemlje krast … igre prestolov. Kdo je boljši? Kira bedarija, ej. Boljši? Resno? Najboljši so tisti, ki se jim sploh ni treba igrati, da se dokažejo. Nekateri pa tja pač ne pridejo.

Torej, bodoča jaz. Vse to je šola življenja, kaj vse moraš naučiti svoja otroka. Predvsem česa vsega jima ni treba vedeti in znati in igrati. Kako pomembno je ljubiti in biti ljubljen. Zapomni si, nič ni pomembno, vse bo minilo … vse je zate že minilo. Vse je kul.

  • Share/Bookmark
 

Avtor spominčica, zapisano 1.07.2014 ob 23:52 pod (za)((p)o)sebno, a bi o tem?. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “za bodočo mene”
Komentiraj




:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !