spominčica

it's better to burn out than to fade away

poletje

2.07.2015

Tick. Tock.

Danes sem tako prekleto utrujena, da mi je vseeno, kaj pišem. Zato tudi pišem, ker se mi ne da postavljati umetnega filtra pred svoje misli. Ker se mi ne da cenzurirati, ker kaj pa če bo določen XY prebral …? Like I fucking care. Trenutno stanje je … zjebano. Delam kot budala, ker grem na dopust in ker kot nekdo na avtorsko zaslužim le toliko, kot naredim. Zato delam, da se dopust ne bo preveč poznal. Ni težko, je pa naporno tolčt olnajterje. Nismo več tako mladi, da se ne bi poznalo.

Počitnice so. Otroka sta doma in se še malo lovimo. Kdo bo kdaj spal in kako moramo jesti zelenjavo ob kosilu in kako ni risank, če je fuzbal. Imamo majhne mucke, na katerih trenirata svoje sposobnosti empatije in nežnosti. Jima kar gre, se mi zdi pomembno, da se tudi fantje naučijo, da nisi mala pi*kica, če se ti nekaj zdi srčkano in vredno cartanja. Ker dekliška srca so kasneje kot majhni mački, stopiš nanj in umre.

Palček je končal prvi razred. Fak, no, zdej sem čisto zares mama osnovnošolca, prvo leto se lahko še malo slepiš, ampak mulc je že zdaj boljši od mene v matematiki. Se ne morem več delati, da nista moja stručkota mala v bistvu dva brihtneža, ki bosta prerasla naju in če ne bova pazila, tudi sama sebe. Saj je lepo in si ponosen, hkrati pa si kot starš želiš, da bi se ta velik ogromen oblak znanja širil po njegovih željah, a veš, da ga bo sistem poskušal obtesati, uokviriti, spraviti v predal in ga uniformirati. Tanka je meja.

Kot starš pač delaš po svojih najboljših močeh in znanjih, sej zajebeš, nimaš kaj. Ampak ti mulc reče sredi bazena – a vidiš to, mami, to je KingKobra … samo pobarvana je pa kot mlečna kača!, pa vidiš. da je že prerasel in povezal po svoje. Krasen občutek. Srhljiv občutek.

Strašno sem ponosna na svoja fanta. Takrat ko ne vpijem, naj se nehata pretepati. Ščipati. Lasati. Odrivati. Žaliti. Posmehovati. Odvisno od občinstva, ki ga imata. Ker ko sta sama, en bere in drug riše. In pogovarjata se stvari, o katerih nimam pojma, kje sta jih pobrala. Mislim, ja, vem, ampak eno je slišati, drugo pa razumeti. Škratek bo namreč Captain America za pusta, ker je dober in rešuje svet. Palček še cinca med Ironmanom in Wolwerinom, ker prvi je znanstvenik in je kul, ta drug ima pa špice in je Kanadčan. :mrgreen:

Počitnice, ki so pred nami, bodo še zelo zanimive. In mislim, da morje ne bo nujno klimaks, ker nas čaka še toliko enih stvari, ki jih moramo sprobat. Sem danes brala en članek, kako otroci ne znajo preživeti dneva v gozdu, in sem se kar malo zamislila. Moj moto je preprost: paranoia-key to survival. In če se mi zdi, da bo to nekje na eni točki koristno, je treba vsaj probati. V planu je narediti hišico na drevesu oz. ker so noge še kratke, bo to bolj bunker v grmovju. Kuhati marmelado. Jesti marmelado. Naučiti se plezati po drevesih, ker noge ne bojo za vedno kratke. Veliko stvari je, ki lahko počneš na svojih 20 zelenih kvadratih in še več, če pogledaš okrog sebe in vidiš gozd, gozd in gozd.

Kot pravijo, so ljudje, ki vidijo drevesa. In ljudje, ki vidijo gozd. Menim, da otroci vidijo oboje zelo zelo jasno. Samo peljati jih je treba ven iz stanovanja. In jim reči, v mojem primeru, da so v gozdu Čintavri, ki jih je treba poloviti. Ali pa da rastejo mušnice že. Odvisno, a spakirata meč in ščit s seboj, ali vrečko in vodo. Sej vesta, kaj hočeta. :grin:

  • Share/Bookmark
 

Avtor spominčica, zapisano 2.07.2015 ob 11:27 pod palčkasto. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “poletje”
Komentiraj




:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !