spominčica

Precej nepravično bi bilo, če ne bi priznala, da se veliko smejim. Samo – ker sem nedružabno in borderline paranoično bitje, ne vidim veliko razlogom, da to stanje delim s kom. Navzven. Včasih. No, večinoma.

Ampak resnica ni vedno samo v temi. Po pravici povedano, večino časa hodim po soncu, ker se iskreno veselim vseh dosežkov Palčka in Škrata, ker rasteta in odraščata. In čeprav se mnogokrat v razmišljanje prikrade misel, kako nikoli ne bom spoznala svojih nečakov, to ne pomeni, da niso vsi naši trenutki realni. Točno zdaj in točno tu. Žalost je zelo osebno čustvo. In žalost postaja spomin. Mala dva pogosto omenjata strica in čeprav me cukne za srčno žilo, je ne iztrga več.

Življenje je prekratko in preveč vredno, da bi se utapljala v depresiji. Morda ni vsak dan pred mano sončen. Morda niti ni nujno, da ne bom padla na ledenem pločniku in si (spet) zlomila noge. Ampak tako pač je. Življenje gre tudi naprej. In ker se ne ustavlja zame, se jaz ne bom ustavljala za druge. Rastem in odraščam skupaj s svojima otrokoma in pač prilagajam načrte za prihodnost.

Nothing lasts forever, not even cold november rain.