spominčica

it's better to burn out than to fade away

o mamini vesti

29.01.2016

Včeraj je bil roditeljski sestanek. Nisem zamudila, še več, šla sem peš in prišla pravočasno. Ampak ni to bistvo.

Mulc ima fino učiteljico. Res. Fino mu je tudi v šoli in po pravici povedano, se pri nas doma obnašamo, kot da je šola njegova stvar. Kar tudi je. Sicer tu pa tam pride in reče, zmanjkalo mi je robov v zvezku. Potem, če je utrujen, zraven vpije, kako sem jaz kriva, ker jih nima, čemur sledi parminuten down-stare in potem zamenja ton, jaz pa mu ponovno razložim, kako z buciko in ravnilom zadevo rešiš tik-tak. Tokrat sem mu naredila 5 strani, naprej bo menda že zmogel.

Pravijo, da se ni prav bahati in se strinjam, po drugi strani pa je prav, da se pove, če si na otroka ponosen. Pač sedim tam na stolčku, poslušam, kaj vse bi lahko in naj bi starši vadili z otroci in si mislim, da sem res malo hecna mama. Midva otrokoma bereva, odkar sta na svetu. Seveda je zato njun besedni zaklad včasih prav srhljiv, sploh kot ti zabija kajle, ampak glejte. Ni mi pa treba brati z njim, ker vzame knjigo in jo bere sam. Včasih, če dobre volje, tudi naglas, da ima še tamali kaj od tega.

Prav se mi zdi, da se pobahamo, da je bister fantek, ki mu gre matematika in ki se je končno naučil plasirati žogo v gol. Saj ne, da je popoln. Tudi jaz nisem, takšnile sestanki, pa ni bil nič posebnega in nič pretresljivega in res informativen, ker je pač konec ocenjevalne konference in ker imajo plavalni tečaj; no, tam nekje vmes sem se spraševala, a bi jaz res morala vedeti, kakšne črke so pisali v šoli? In kakšne račune točno delajo? In ali je naredil domačo nalogo?

Najina rutina je simple. Kako je bilo v šoli? – Fajn. Imaš kaj naloge? – Sem naredil v varstvu. Si pojedel kosilo? – Ja. Boš povedal pesmico za bralno značko? – Ne. Gremo na …? – A se grem lahko z lego kockami igrat? In to je to. Nimam pojma, kaj vsakodnevno počne v šoli, kaj je in s kom se je scufal. Bo že povedal, če bo kaj posebnega.

V luči sodobnega sveta, moje znane (in naraščajoče) paranoje in močnih značajev obeh pamžkov imamo zadnje tedne pogovore predvsem na temo dejanj. Dejanj, s katerimi te lahko drugi nadlegujejo, izsiljujejo, prisiljujejo in podobno. Moj masterplan ni biti kul mama. Imam pa idejo, da mi lahko povesta vse, to je namreč en najmočnejših občutkov, ki se jih sama spomnim iz otroštva, ker je moj fotr tak papabear. Da se počutiš varno in veš, da če boš rekel, ne, ne bom nesla tega osebi xy in ga pri tem gledaš v oči, pokima in gre sam. In te po tistem oseba xy niti ne pogleda več s tistim čudnim leskom v očeh. To. Varnost.

Ker strašno rada pridigam, so naše vožnje iz šole in vrtca vedno zanimive. Tudi nižji razredi osnovnih šol niso varni pred vrstniškim nasiljem, še več, opažam, da se že v vrtcu kaže, kdo misli, da je šef, ker je njegov očka pač – šef. In da se pobaham še s tamlajšim, ki je sicer nabrit in navihan in vedno zraven, ki pa pride domov in reče, da je zdaj prijatelj z Z., ker mu gre na živce, kako A. in B. in včasih še C. tegale ubogega Z. zafrkavajo in zdaj, ko ima njega za prijatelja, tega ne bojo več delali, ker jih bo vse nabutal. Ker to, mami, se ne dela, ne smeš z drugimi tako delat.

Kot vsako mamo me seveda skrbi, kaj in kam bosta odplavala in kakšne so kaj tehnike, da sta se iz svojega šmorna sposobna skopati sama. Zato imamo trenutno v igri tehniko, ne delaj stvari, za katere bi te bilo sram, če jih kdo izve. Moj primer, ker sem tako skrbna oseba, je bil seveda, da če te sram, da doma mami izve, da si plesal po šanku, potem tega pač ne počni. Če pa že, z dvignjeno glavo in nasmehom prosi za dva lekadola in pejt nazaj spat. Naj te ne bo sram, če počneš stvari, ki jih želiš, pri tem pa nobenemu ne delaš nobene škode. Ne razumem namreč, zakaj bi moral otrok kaj pred komerkoli skrivati. Če nič ne skrivaš, te noben ne more prisiliti in izsiliti ničesar. Ker, ponavljam, že nižji razredi niso varni pred zlobo.

Zato mi niti ni tako pomembno, ali so vse črke v zvezku v pravi vrsti, nisem jaz njegova učiteljica za črke. Tudi mi ne pride na misel, da bi zadevo naredila namesto njega. Mi je pa toliko bolj pomembno, da vidim, da se potrudi, da bi bile te črke v vrsti, pa četudi ne rata v prvo in je potem vpitje in jok in obtoževanje in čez pet minut pride nazaj s knjigico, da se bo rajši naučil tisto groza in strah pesmico za bralno značko. Si se potrudil? – Ne. Boš poskusil še enkrat? – Ja.

Starši smo učitelji za celo življenje. In ne domišljam si, da vem vse. Kar je fino, je, da sva z njunim očetom tako različni osebi, da imata oba dobro šolo razlikovanja mnenj in različnih interesov že od začetka. Da zamujata čim manj. Da vidita, da se da početi to ali pa tisto. Da lahko in smučamo in beremo. Da lahko sama opereta svoje fuzbal štumfe in da lahko skupaj varčujeta za nek lego set. Da se ne glede na jakost različnih mnenj ura ne ustavi in je treba ob devetih spat, ker tu se pa strinjava. Da če je lekcija naučena, so odpustki čisto poceni. In da je šola kraj, kjer se učiš, da boš znal.

Ljubezen je nekaj, kar pride v mnogih obrazih, ti ta otroški so pa zagotovi najbolj dragoceni. Zato nimam posebno slabe vesti, ne.

  • Share/Bookmark
 

Avtor spominčica, zapisano 29.01.2016 ob 09:55 pod (za)((p)o)sebno, palčkasto. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

4 odgovorov na “o mamini vesti”
  1. lordwales - 29.01.2016 ob 21:52

    Vesel sem,
    da kljub skrbi za družino še vedno blogaš!
    Lepo te je spet brat.

  2. Nevenka - 30.01.2016 ob 06:30

    Kar se jaz spomnim iz nižjih razredov, smo imeli eno zlobno prfokso (tršico), otroci smo bili v redu. V drugem razredu.
    Če ji je kdo od staršev kaj rekel, je otrok še desetkrat bolj nasankal. Naslija med otroki ni bilo, enajst let kasneje, ko je moj brat začel hoditi v šolo, je pa ta zadeva prerasla v krminal, na enem fantku so večji mulci ugašali cigarete – tako,da je morala posredovati policija. V resnici ne vem kaj se je v tako kratkem času zgodilo v družbi, da je šlo v to smer…Otroci si niso upali doma povedati. Tudi tega, da so poskušali mamila in podobno – nič – dokler problem ni postal velik. Včasih je smisleno otroka malce bolj povprašati, ker če je doma varen, ni nujno, da je povsod. Nekatere reči otroci zamolčijo. Ko sem jaz bila v prvem razredu, me je tamkajšnji mesar hotel spraviti na WC v kino Triglav, da mi bo dal dinarčka. Živi duši nisem povedala; saj nisem šla, ker se mi je zdelo zelo čudno, ne da bi vedela za kaj gre…

  3. spominčica - 31.01.2016 ob 21:53
    spominčica

    Ja, življenje ni potica. Rada bi dosegla, da se vedno, ko se ne bosta počutila varne, zavedala, da se lahko obrneta k nama. Preveč otrok je, ki jih je najbolj strah svojih staršev in kaj bo doma.

  4. Nevenka - 1.02.2016 ob 15:41

    Žal to vem iz prve roke, tako, da je to čista resnica.

Komentiraj




:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !