spominčica

it's better to burn out than to fade away

children of tomorrow

31.01.2018

Prebrala sem nekaj o tem, kako nekje med babyboomerji in milenijci ter vsem XYZ generacijami obstaja en žep nas posebnežev, rojenih v začetku 80. let. Ki se še vsega spomnimo, za katere je prejšnji režim le sončen spomin na otroštvo, vojna realni strah, pa naj bo desetdneven ali nekajleten, in smo generacija, ki se je razvijala in zrasla skupaj z razvojem računalnikov in izhajanjem knjig o Harryju Potterju v realnem času.

Verjetno se vsak rad ima za nekaj posebnega. Nič zato. Ampak moji spomini so res lepi. Moja vas je bila v 80. letih prejšnjega stoletja krasna. Igrali smo se na cesti, avto je imel le redko kdo, telefon samo ena gospa v vasi, imeli smo trgovino in spomladi sva lahko z mojim prav tako mini sosedom ležala v travi in jedla trobentice. Gospod z avtom je nekaj let vozil vse nosečnice rojevat v Trbovlje in pri gospe s telefonom so se lahko sorodniki pozanimali, kako se je izteklo.

Rasla sem z zgodbami o partizanih in Nemcih, a vedno brez prepovedi. Moji so taki urbani kmetje. Prehudo izobraženi, da bi kamorkoli res spadali. Prehudo pravičniški, da bi lahko bili kaj drugega, kot boleče pošteni. Nekaj generacij nazaj. A če pobrišeš to meglo s šipe, ki nastane, če gledaš preblizu, vidiš, da tako ohraniš svojo dušo.

Sem še tiste generacije čudakinja, da sem imela krizo, ko je učiteljica v šoli rekla, da je glavno mesto Nemčije Berlin. Kako, če je Bonn? Rasla sem s pravljicami o Zimbabveju, Vasilisi Premodri in Johnnyju Peški, zgodbami o blitzkriegu, francoskih kraljih in faraonovih bogovih, da od Matije Gubca ne bi. Eklektična zbirka knjig in eklektična ostala familija.

Ko sem šla v šolo, sem se učila samo slovenščine in ne še srbohrvaščine zraven, kar me še danes moti, ker vsepovsod južno od Kolpe zavijam kot najhujši oberkrajner na preveč ožujskih, ne znam, pa fertik. Po pol ure začnem ponavadi govorit po rusko, da ne izpadem popolnoma mutava.

Spomnim se vojne in spomnim se padca berlinskega zidu in spomnim se razpada Sovjetske zveze in spomnim se Gorbačova z liso na čelu, Bregane, Clintona, Cicibana, konca Češkoslovaške (in fotrovega mozganja, kako se bo zdaj razdelila hokejska ekipa), konca Jugoslavije (in fotrovega mozganja o Hajduku in Crveni), previdnih prvih voženj v Italijo (in fotrovih še bolj previdnih mozganj, kako je drugače, če ni vojske na meji).

Spomnim se sosede in Brava, ki sva ga brali na soncu pred hišo, v njem sem prvič videla Brada Pitta, ko je posnel Intervju z vampirjem. Jasona Donovana, Kylie, Tota Cotugna, wrestlinga, East 17, Roxette. 90. so bila res krasna, pa naj rečejo, kar hočejo. Vse je bilo tako daleč in tako nedosegljivo, pa smo vseeno živeli in imeli sonce na klopi pred hišo in glasbo na radiu in Wolfenstein na 6 disketah.

Všeč mi je, da se spomnim. Všeč mi je, da sem se rodila v času, kjer sem imela možnost in pravico rasti in odraščati in se razvijati in učiti in odločati in peti in plesati pod zvezdami in vse, vse, vse. Všeč mi je, da se spomnim, da sem doživela, da so vsa leta, ko pogledam nazaj nanje, polna, čeprav ne vedno lahka in srečna in sladka in vse to, so moja. Zato sem danes to, kar sem. Zato lahko danes sedim tu. In ker sem, kar sem, še vedno upam. Upam, da vse vojne, o katerih sem se učila, da vse bitke, ki so jih izbojevali namesto mene, pomenijo, da je za svet še upanje, da bomo kot rasa preživeli, da bo lepše, boljše, drugače.

In tole je najboljši komad ever. Zaradi te pesmi, ki se je zlila skupaj z Gorbačovom in Vasiliso Premodro in Iljo Muromcem in brati Karamazovimi, danes govorim rusko. Ker je nemška skupina konec 80. posnela pesem, ki govori o bratstvu in lepoti v nas. In všeč mi je, da je tako.

YouTube slika preogleda

The wind of change
Blows straight into the face of time
Like a stormwind that will ring the freedom bell
For peace of mind

  • Share/Bookmark
 

Avtor spominčica, zapisano 31.01.2018 ob 23:38 pod (za)((p)o)sebno, music feels. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “children of tomorrow”
  1. lordwales - 2.02.2018 ob 16:09

    Veter sprememb potreben, ne razume pa, zakaj nas po malem mečejo s blogosa več? Zdaj smo v ilegali kot partizani, nikjer na siolu nobenega linka več, pa še vedno blogamo!

    Odlično napisano

Komentiraj




:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !