spominčica

it's better to burn out than to fade away

to je oni ples …

10.06.2016 ob 13:34

Včeraj sem gledala Igro prestolov. Ko je bilo konec, sem najprej nekaj minut požirala solze, nato pa še precej groznih nadaljnjih 10 še bruhanje. Tudi zdajle, ko razmišljam o tem predzadnjem prizoru, se mi obrača želodec. *visenje s trama, rahlo zibanje in steklene oči*

Vsake toliko prebijem vse svoje zidove in se zavem, kako zelo zelo sem … okvarjena? Poškodovana? Zaznamovana? Nekje tu vmes. Je pa res, da se navadiš in v bistvu ne rabiš več toliko časa, da se mentalni ščiti postavijo nazaj. V primeru mind-control-apokalipse bom carica.

Včasih, kot otrok, ki se odkrade v predal s sladkarijami po najboljši bonbon, ko nihče ne gleda, tudi jaz odprem tisto omaro v moji glavi, kjer imam spravljene hokejske palice. Ker so tam najboljši bonboni. In ker nihče ne gleda.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, music feels | Ni komentarjev

music feels #4

8.06.2016 ob 11:50

En moj ljubših citatov je valda iz serije. :mrgreen: Kate Beckett je na vprašanje, kako veš, da si zaljubljen, odgovorila z: “Suddenly all lyrics make sense”. No, tako nekako je tudi, kadar si nesrečen. Nesrečno zaljubljen. Nesrečno nesrečen. Nesrečno srečen. V glavnem, kadar ni tako, kot bi moralo biti. Kar je seveda večino časa, ker bodimo realni, razen mojih otrok je vse ostalo meh. Vse. Meni je pa tudi tako zelo zelo nič do tega, da bi iskala veselje v trenutnem stanju. Zakaj, če pa ne bo trajalo. In zakaj, če pa bo čez pol ure, pol meseca, pol leta tako ali tako drugače in nepomembno.

Moj vrli shrink mi je rekel, da sem anksiozna, da me je strah sprememb, ki jih prinaša življenje v tej fazi. Hja, mogoče. Še bolj me je strah tega, da vse te spremembe vidim že na daleč in poskušam zgraditi denferje, da ne pride do čelnega udarca. Ampak … saj vendar vem, kaj me čaka, ker ni nobenega drugega več, da bi prestregel kak udarec.

Anksioznost ni toliko strah pred spremembami, v mojem primeru je to groza pred neizogibnim. In kadar ne spim ponoči, da ne slišim M, kako me kliče, potem slišim samo sebe. Ne vem, kaj je hujše včasih.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem?, music feels | Ni komentarjev

con te partiro

7.06.2016 ob 23:06

Če bi lahko verjela, da bi rešila karkoli, anything, everything, bi mogoče lahko spremenila smer. Mogoče. Pa je glede na izkušnje verjetno ne bi, ker bi se zlobni veter obrnil in odprl svoj strupeni gobec in rohnel, da grem v napačno smer. Ne da se mi več.

Mal hecno je, ko taka keeping-me-sane mantra postane “samo še nekaj let zdržim, samo še nekaj let zdržim”. Stvar je namreč taka, da gre lahko samo na boljše ali pa samo na slabše. V prvem primeru pač okej, ja, v drugem pa pač hvala za vse ribe!

Mislim, da se ob prihajajočem sončnem obratu spet tanjša plast med realnostjo in resničnostjo. Ni napaka. In vse bolj vidim ta konec kot konec “The Mist”. Megla in taka vlažna groza, ki sedi na pljučah in ne da dihati, dokler ni že prepozno. V bistvu pa je brezveze.

Resistance is futile. We shall prevail. Fuck you very much.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

little black dress

24.05.2016 ob 12:34

Zadnjič v soboto sem bila – frej. As in, en otrok je imel turnir v fuzbalu, ta drug priprave na taborniški mnogoboj, mene je pa dec vrgel ven iz avta v centru mesta in rekel, da se slišiva. (Ni čisto res, sva šla še na kofe, ampak zavoljo dramatičnega učinka …)

Se pravi, bila sem peš, brez parkirungfibra (tj. kako stlačiti ogromen avto v mini parkirplac), po plači, vreme je bilo lepo, kofe sem že spila, noben me ni preganjal in sem šla (gasp) v šoping. Tega res res res ne maram, vedno se mi mudi, ponavadi me še kdo priganja, nekaj na hitro. Dobro, ta moj šoping pomeni, da sem šla v celi dve trgovini, ampak sorry, to je moj domet tudi na frej sobotno dopoldne, nekako to je tisto, kar psihično zmorem. :mrgreen:

Kar sem hotela povedati, je, da sem si končno kupila malo črno oblekico. In to one sorte, ki je fajna s super visokimi petami in z olstarkami. Pa tudi vmes. Poznam nekoga, ki je rekel, da je nekam … ambiciozna, as in, nič ne moreš skriti. So? Do končnega cilja imam še nekje -6 kil, ampak po pravici povedano, dobro izgleda že sedaj, ha. Hourglass pa to.

Pa pustimo potolčena in obdrgnjena kolena ob strani sedaj. :mrgreen: Hobiji so hecna reč. Ampak v nekaterih napreduješ v čin in se lahko potem hvališ. Tko.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

češnjev vrt

18.05.2016 ob 11:30

Po nesrečnem letu 2013 se je marsikaj spremenilo. Zame osebno. Pogled v prihodnost se je zasukal proti zahodu in ostal tam, ker – slaba vest, lojalnost in v bistvu neizbežnost. Ne gre drugače in to je to. Sicer se pogosto vprašam, glede na to, da je neizbežno tudi to, da imam samo to življenje na voljo, zakaj tako hitro padeš v varno sprijaznjenje s situacijo. Ampak dobro, tako je.

Življenje v prehodne sorte vasici ima marsikatero prednost, slabost je seveda promet. Ki ga je, tako kot vsega ostalega slabega, čedalje več. Cesta je slaba, ozka, vdira se, hrib je poln vode, a po njej veselo in malo manj veselo vozijo avti, avtobusi, traktorji, tovornjaki, za tank nisem čisto ziher, ampak glede na to, kje živim, ne bi izključila niti tega ne. #WeirdStories

Ker je cesta valda prislonjena v hrib, je možnost širjenja ravno samo v navzdol smer. Kjer je stal moj češnjev vrt. Saj ni bil čisto moj in ni bil češnjev. Pač hruškov vrt, jebiga, Čehov je bolje povedal.

Še ena stvar, o kateri aktivno NE razmišljam. Se delam, da nisem ostala edina, ki bo pojerbala vse, medtem ko mi je bilo več kot 25 let jasno, da ne bom pojerbala nič, ker je tako fer in prav in kar je še tega sranja glede slabe vesti in občutkov kompenzacije … Mogoče bi morala to že pred leti naglas povedati, ampak zdaj je, kar je. In lahko govorim le še sama s sabo. V glavnem, podrli so ves jebeni sadovnjak. Zdej, saj ne, da imamo/imajo ne vem kako veliko kmetijo, pa to, ampak 40 dreves je faking veliko, če se voziš mimo in jih je vsak dan manj in se čudiš, kako da je tak dan, ko bi vendar morala biti tema, da bi se malo izenačilo. Groza, vem. Saj se trudim, da ne tuhtam o tem in se tolažim, da bo pot v šolo zdaj veliko bolj varna in da se v končni fazi ne bo treba meni čez recimo deset let več ukvarjati s tem. Ker bo pač zrihtano.

Enkrat, ene 20 let nazaj, mi je stara mama, ki je seveda že od njegovega rojstva preferirala moškega naslednika, povedala, da nimam filinga za zemljo. Zdaj ko pogledam nazaj, si mislim, da se je hudo hudo motila. Vsako drevo je zelo aktivno umrlo, skupaj s tridesetimi leti spominov. Moj filing je na čisto pravi frekvenci, le ne maram, da mi kdo govori, kaj naj počnem z njim. Sem po fotru, kaj naj, jebeš matriarhat.

Vse se spreminja. *globoko zavzdihne*

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

hokejska palica

17.05.2016 ob 12:55

Ali: jezik mi opleta tudi takrat, ko a) ni treba, b) so vsi filtri domnevno na svojem mestu in/ali c) oboje hkrati.

Nekje na začetku marca sem ob pogledu na BFF, ki je je nekako samo še pol, štartala s čisto novim načinom prehranjevanja. Uspešno, if I may add. To je za sabo potegnilo tudi omejitev alkohola na zero-zero, ker ajd, eno pivo še spiješ, če voziš, vodke pa lih ne rukneš, ne? No, vsaj jaz ne.

Ampak to z jezikom se ni nič popravilo. Še več, ko sem v družbi, ki dejansko razume moje sorte humor, je očitno slabše biti zero-zero, ker sicer filtri so, ampak delajo pa tudi vsi klikerji in potem mi ne zmanjka štrene … dovolj kmalu. Je pa zabavno. Saj, že nekaj časa nazaj sem ugotovila, da bi se imela lahko tako na kratke razdalje neprimerno bolj fino, če ne bi obstajal institut slabe vesti in očitno vgrajene lojalnosti, čez kar se pa ne da. Pa tudi, ne vem, kaj bi počela na drugi strani. Nisem tam, mogoče nikoli ne bom, ampak vseeno. Je pa luštno zaključiti in iti domov, ko te trebuh boli od smejanja zadnjih treh ur in te ustnice ščemijo iz hihitanja. Yes, I giggle, get over it!

Modrost tedna: eye-candies nimajo za burek proti tipom, ki jim daš sam še hokejsko palico v roke, pa so faking perfektni.

Hashtags: #NoFilter #RumblingVoice #vikings

I just wanna feel
Real love feel the home that I live in
Cos I got too much life
Running through my veins
Going to waste

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno, music feels | Ni komentarjev

keep calm and listen to rammstein

21.04.2016 ob 23:39

Nekaterim pa dušo pomiri Čajkovski, še večim Vivaldi, mene po pravici povedano zgolj ob živce spravljata. Rada imam bobne, base, glasnost, overdrive, kitarske rife, znoj in ogenj. Plus, všeč so mi vrhunci. Vseh sort.

Iz enega boljših koncertov.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod music feels | Ni komentarjev

manjkajoč puzzle

20.04.2016 ob 14:28

Imam novega hišnega ljubljenčka, sliši na ime Libby in je sesalec. Dobesedno.

Super je, drobtine in ostali drobni material, ki se najde pod kuhinjsko mizo, ker očitno otroci pri osmih letih jejo zelo razštelano, so zdaj stvar, no, ne preteklosti, niso pa več moja stvar. Izpod kavča je privlekel že marsikaj, predvsem pa seveda en kup legokock, papirčkov, osamljenih nogavic in celo eno brisačo. Mojster je na plan izbezal tudi nekaj barvic, barvnih žebljičkov, posmrkanih robčkov in veliko zavedanje, da mulcema stvari padejo iz rok in da se tam zadeva za njiju konča.

Našli smo tudi kar nekaj koščkov sestavljank. V moji nemirni duši pa je cela štala, ker se sprašujem, kje bom našla dovolj močan sesalec, da privleče nazaj k meni moj manjkajoč delček. Ampak se ne sprašujem velikokrat, imam preveč dela z alternativno realnostjo št. 31, ki se dogaja na Škotskem in v njej ne nastopa noben znanstveno-fantastičen lik. Razen mene, seveda.

Trenutna realnost je taka, da sem ob popolni pomoči zelo nespretnega zaviralca razbila taščin avto nekje 30 metrov pred hišo in kopljem luknjo v pesek, da vsaj glavo skrijem.

Ah ja. April je tak … čuden.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod a bi o tem? | Ni komentarjev

tri želje (in crknjena zlata ribica)

12.04.2016 ob 02:22

Kot prvo, nimamo zlate ribice, naslov je metaforični nesmisel.

Kot drugo pa, pomlad je, vse cveti, trava raste, vse odganja, celo sama sem zaznala en momentalen porast energije za res nekaj narest, preden sem se spomnila, da uh, ne, koleno, hrbet, au. Nekako tako.

Imam veliko težavo z veliki cilji. Na kratke proge sem kar uspešna. Zalij rože. Check! Pelji avto k mehaniku. Check! Pošlji vlogo za šolo. Check! Ko se začnejo stavki z vejicami, je pa panika. Mizo v sobo, stole sem, preprogo v pralnico, skrinjo gor, … in – konec, grem nazaj za računalnik delat stvari, za katere me plačajo. Ne zmorem sama, ne da se mi pa čakat na koga, potem pa rinem, dokler me ne zvije v hrbtu ali pa se zaletim kam s kolenom. Sicer metoda ni tako zelo neučinkovita, ful enih stvari sem naredila tako, tudi pohištvo v spalnici prestavila, samo potem sem v svoji na novo nameščeni postelji lahko ležala samo pod točno določenim kotom, da me ni tako zelo zelo bolelo.

Za letos sva si zadala kar nekaj megalomanskih projektov. Megalomanskih v smislu, da sva dva, stvari so pa res težke za dvignit, niti ne drugega. Gledam drevo, dva, tri in si mislim, pismo, da nisem se jz rajši kaj pametnega v življenju učila, pa bi lahko sama te tri jebene breze pobrenkala, ne da čakam na mojstra, plus da bo prava luna in da ne bo tašče doma, ki jo bo kap, ko bo videla, kaj točno mislim, ko pokažem na “eno taaako višino, približno”. In ker jih ne morem sama, ne morem niti nič drugega narest zunaj, ker lej, tri breze rabijo plac za pasti, a ne, in potem je to treba razžagat, razsekat, pospravit, … ne moreš pa zdaj nekih rož sadit zraven (kot da bi jih drugače). In potem meni malo dol pade.

Čeprav – ta teden zna biti dober za pospravljanje, ker očitno moja luna ni v sentimentu (muahaha) in mečem stvari stran. Res, če ni bilo res eksplicitno darilo, gre stran, če mi bo čez sedem let prov prišlo, pa jebiga. Kuhinje še nisem imela tako pospravljene, not po omarah, mislim to. Projekt prestavljanja pohištva je v bistvu zabavna stvar, s katero na poceni način popestriš stanovanje, če seveda nisi jaz in se zraven ne potolčeš.

Zdaj – da pojasnim, štorasta sem. Posledično imam visok prag bolečine. Na smučanju mi je obrnilo koleno in me je končno nehalo boleti. No, pa sem potem za vsak slučaj padla še v tušu na isto koleno, da bo potrjeno … Bravo, jaz!

Pospravljam, pometam, v glavi tetris sestavljam, vmes me petkrat mine, ker omara - sorry - pod temule podbojem ne bo zvozila, beri, treba jo bo dvigniti, obrniti in močno upati zraven. Je pa tako, račun se izide vedno in samo tako, da vržeš na koncu nekaj ven. Potem pošiljam sms-je v smislu, kakšna je stopnja navezanosti za tisti stol tam v dnevni sobi? V smislu, mu malo pomagamo do totalnega propada ali še ne?

Zadnjič me je vprašala kolegica v enem od teh fb kvizkotov, česa se veselim. Huh. v resnici me je strah vsega, samo, pšt!, ne okol govort! Ampak konkreten cilj … odkar sem ugotovila, da ne bom igrala CoD v domu za penzioniste, nočem razmišljati vnaprej.

Ampak v bistvu se veselim novega pirsinga, do katere me loči še minus dobrih pet kil. In tatuja, od katerega me loči nekaj več truda, ampak dobro. In kupila si bom novo sekiro.

Sej pravim, mali cilji so čisto okej.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno | Ni komentarjev

o mamini vesti

29.01.2016 ob 09:55

Včeraj je bil roditeljski sestanek. Nisem zamudila, še več, šla sem peš in prišla pravočasno. Ampak ni to bistvo.

Mulc ima fino učiteljico. Res. Fino mu je tudi v šoli in po pravici povedano, se pri nas doma obnašamo, kot da je šola njegova stvar. Kar tudi je. Sicer tu pa tam pride in reče, zmanjkalo mi je robov v zvezku. Potem, če je utrujen, zraven vpije, kako sem jaz kriva, ker jih nima, čemur sledi parminuten down-stare in potem zamenja ton, jaz pa mu ponovno razložim, kako z buciko in ravnilom zadevo rešiš tik-tak. Tokrat sem mu naredila 5 strani, naprej bo menda že zmogel.

Pravijo, da se ni prav bahati in se strinjam, po drugi strani pa je prav, da se pove, če si na otroka ponosen. Pač sedim tam na stolčku, poslušam, kaj vse bi lahko in naj bi starši vadili z otroci in si mislim, da sem res malo hecna mama. Midva otrokoma bereva, odkar sta na svetu. Seveda je zato njun besedni zaklad včasih prav srhljiv, sploh kot ti zabija kajle, ampak glejte. Ni mi pa treba brati z njim, ker vzame knjigo in jo bere sam. Včasih, če dobre volje, tudi naglas, da ima še tamali kaj od tega.

Prav se mi zdi, da se pobahamo, da je bister fantek, ki mu gre matematika in ki se je končno naučil plasirati žogo v gol. Saj ne, da je popoln. Tudi jaz nisem, takšnile sestanki, pa ni bil nič posebnega in nič pretresljivega in res informativen, ker je pač konec ocenjevalne konference in ker imajo plavalni tečaj; no, tam nekje vmes sem se spraševala, a bi jaz res morala vedeti, kakšne črke so pisali v šoli? In kakšne račune točno delajo? In ali je naredil domačo nalogo?

Najina rutina je simple. Kako je bilo v šoli? – Fajn. Imaš kaj naloge? – Sem naredil v varstvu. Si pojedel kosilo? – Ja. Boš povedal pesmico za bralno značko? – Ne. Gremo na …? – A se grem lahko z lego kockami igrat? In to je to. Nimam pojma, kaj vsakodnevno počne v šoli, kaj je in s kom se je scufal. Bo že povedal, če bo kaj posebnega.

V luči sodobnega sveta, moje znane (in naraščajoče) paranoje in močnih značajev obeh pamžkov imamo zadnje tedne pogovore predvsem na temo dejanj. Dejanj, s katerimi te lahko drugi nadlegujejo, izsiljujejo, prisiljujejo in podobno. Moj masterplan ni biti kul mama. Imam pa idejo, da mi lahko povesta vse, to je namreč en najmočnejših občutkov, ki se jih sama spomnim iz otroštva, ker je moj fotr tak papabear. Da se počutiš varno in veš, da če boš rekel, ne, ne bom nesla tega osebi xy in ga pri tem gledaš v oči, pokima in gre sam. In te po tistem oseba xy niti ne pogleda več s tistim čudnim leskom v očeh. To. Varnost.

Ker strašno rada pridigam, so naše vožnje iz šole in vrtca vedno zanimive. Tudi nižji razredi osnovnih šol niso varni pred vrstniškim nasiljem, še več, opažam, da se že v vrtcu kaže, kdo misli, da je šef, ker je njegov očka pač – šef. In da se pobaham še s tamlajšim, ki je sicer nabrit in navihan in vedno zraven, ki pa pride domov in reče, da je zdaj prijatelj z Z., ker mu gre na živce, kako A. in B. in včasih še C. tegale ubogega Z. zafrkavajo in zdaj, ko ima njega za prijatelja, tega ne bojo več delali, ker jih bo vse nabutal. Ker to, mami, se ne dela, ne smeš z drugimi tako delat.

Kot vsako mamo me seveda skrbi, kaj in kam bosta odplavala in kakšne so kaj tehnike, da sta se iz svojega šmorna sposobna skopati sama. Zato imamo trenutno v igri tehniko, ne delaj stvari, za katere bi te bilo sram, če jih kdo izve. Moj primer, ker sem tako skrbna oseba, je bil seveda, da če te sram, da doma mami izve, da si plesal po šanku, potem tega pač ne počni. Če pa že, z dvignjeno glavo in nasmehom prosi za dva lekadola in pejt nazaj spat. Naj te ne bo sram, če počneš stvari, ki jih želiš, pri tem pa nobenemu ne delaš nobene škode. Ne razumem namreč, zakaj bi moral otrok kaj pred komerkoli skrivati. Če nič ne skrivaš, te noben ne more prisiliti in izsiliti ničesar. Ker, ponavljam, že nižji razredi niso varni pred zlobo.

Zato mi niti ni tako pomembno, ali so vse črke v zvezku v pravi vrsti, nisem jaz njegova učiteljica za črke. Tudi mi ne pride na misel, da bi zadevo naredila namesto njega. Mi je pa toliko bolj pomembno, da vidim, da se potrudi, da bi bile te črke v vrsti, pa četudi ne rata v prvo in je potem vpitje in jok in obtoževanje in čez pet minut pride nazaj s knjigico, da se bo rajši naučil tisto groza in strah pesmico za bralno značko. Si se potrudil? – Ne. Boš poskusil še enkrat? – Ja.

Starši smo učitelji za celo življenje. In ne domišljam si, da vem vse. Kar je fino, je, da sva z njunim očetom tako različni osebi, da imata oba dobro šolo razlikovanja mnenj in različnih interesov že od začetka. Da zamujata čim manj. Da vidita, da se da početi to ali pa tisto. Da lahko in smučamo in beremo. Da lahko sama opereta svoje fuzbal štumfe in da lahko skupaj varčujeta za nek lego set. Da se ne glede na jakost različnih mnenj ura ne ustavi in je treba ob devetih spat, ker tu se pa strinjava. Da če je lekcija naučena, so odpustki čisto poceni. In da je šola kraj, kjer se učiš, da boš znal.

Ljubezen je nekaj, kar pride v mnogih obrazih, ti ta otroški so pa zagotovi najbolj dragoceni. Zato nimam posebno slabe vesti, ne.

  • Share/Bookmark

Avtor spominčica, zapisano pod (za)((p)o)sebno, palčkasto | 4 komentarjev

« Novejši zapisiStarejši zapisi »